Ko počitek ne pomaga: zakaj ste utrujeni tudi po spancu?

Pri ženskah utrujenost velikokrat pripišemo stresu, čustveni preobremenjenosti, hormonom ali življenjskemu obdobju. V resnici pa lahko k njej pomembno prispevajo tudi hormonske in presnovne spremembe, predvsem bolezni ščitnice, presnovne motnje ter življenjski prehodi, kot so perimenopavza, menopavza in poporodno obdobje. Vse lahko deluje kot sprožilec ali dejavnik, ki utrujenost še okrepi.

Po pojasnilih Rajka Svilarja, dr. med., specialista interne medicine in vodje Oddelka za endokrinologijo in nuklearno medicino v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica je utrujenost brez spremljajoče bolezni subjektiven občutek brez enotne definicije. Zato jo je težko meriti ali primerjati med ljudmi, postane pa zaskrbljujoča, "ko se pojavi brez jasnega sprožilnega dejavnika, je nesorazmerna z obremenitvami in napori, začne ovirati vsakdanje življenje in ne izzveni niti po ustreznem počitku". Če tako stanje traja več tednov, je treba pomisliti na možne bolezenske vzroke; če vztraja več kot šest mesecev, pa govorimo o kronični utrujenosti.

Najprej je dobro vedeti, kdaj utrujenost preseže običajne okvire. Znak je že, ko počitek ne pomaga in ko utrujenost vpliva na normalno delovanje. Posebej pozorni bodite, če se pridružijo opozorilni znaki, kot so nenamerna izguba telesne teže, hiter srčni utrip, bledica, prekomerno potenje, povečane bezgavke, omotica, nepojasnjene bolečine, spremembe v odvajanju, močna žeja, izrazite motnje menstruacije, otekanje ali zadihanost že ob manjšem naporu. Pri obisku zdravnika zato niso pomembni le trenutni občutki, temveč tudi opredelitev, koliko časa trajajo utrujenost in spremljajoči simptomi, ter katere bolezni so prisotne v družini, je pojasnil sogovornik.

Če izključimo naporen življenjski slog "preveč dela in premalo spanja", je pri ženskah pogost medicinski vzrok anemija, zlasti ob močnejših menstrualnih krvavitvah. Utrujenost je lahko posledica kronične okužbe ali drugih dolgotrajnih vnetnih stanj, duševne motnje in včasih tudi učinka zdravil. Z leti pa se na splošno povečuje tudi verjetnost kardioloških obolenj in rakavih bolezni. Med pogosto spregledanimi razlogi je internist-endokrinolog izpostavil tudi sindrom obstruktivne spalne apneje: čeprav motnjo dihanja v spanju pogosteje povezujemo z moškimi, se pojavlja tudi pri ženskah, še izraziteje po nastopu menopavze, zlasti ob debelosti.

Pri endokrinoloških boleznih je utrujenost eden najpogostejših, a hkrati najbolj nespecifičnih simptomov. Prav zato lahko motnje delovanja ščitnice ostanejo dolgo neodkrite kljub pogostosti; ženske ali okolica znake pogosto pripisujejo preobremenjenosti, čustvenemu neravnovesju ali slabemu spancu. V ozadju pa se lahko po pojasnilih sogovornika skriva še neodkrita sladkorna bolezen, pomanjkanje vitaminov B12 ali D3, pa tudi restriktivne diete s premalo beljakovinami.

Vzrok so lahko tudi redkejše endokrinološke bolezni: odpoved skorje nadledvičnih žlez lahko navzven deluje kot "izgorelost", primarni hiperparatiroidizem z zelo visokim serumskim kalcijem v krvi pa se lahko kaže z utrujenostjo in splošnim slabim počutjem. Vrsto let lahko ostanejo zamolčani tudi simptomi različnih oblik depresije, ki prav tako vplivajo na utrujenost.

Najpogostejši medicinski vzroki se lahko pogosteje izrazijo v določenih življenjskih obdobjih, ko se hormonske spremembe prepletejo s spanjem, čustvovanjem in spremembami življenjskega ritma.

V perimenopavzi se lahko že po 40. letu starosti zaradi nihanja estradiola in progesterona začnejo težave s spanjem. Pogosto so najizrazitejše v zgodnjem pomenopavznem obdobju, ko dodatno upadejo ravni spolnih hormonov. Nespečnost običajno spremljajo vročinski oblivi, spremembe razpoloženja ter težave s koncentracijo in spominom. Vse skupaj tvori menopavzni sindrom, zato je utrujenost pričakovana.

Rajko Svilar, dr. med., je izpostavil še širši vpliv estradiola, ki neposredno in prek regulacije drugih hormonov (serotonina, melatonina, dopamina) vpliva na razpoloženje in občutek energije. Njegova koncentracija po menopavzi praviloma upade in se v naslednjih letih stabilizira na nižji ravni. A tudi v menopavzi velja: če se utrujenost hitro poslabša ali se ji pridružijo opozorilni znaki (denimo nepričakovana izguba teže, motnje odvajanja, dolgotrajna vročina, nereden in hiter srčni utrip ali oteženo dihanje), je treba pomisliti tudi na druge vzroke, ne le na menopavzo.

Podobno velja za poporodno obdobje, kjer se fiziološki utrujenosti zaradi hormonskih nihanj pridružijo pomanjkanje spanja in laktacija. Ravno po porodu se pogosteje izrazijo avtoimunske endokrinološke bolezni, med njimi bazedovka (Gravesova bolezen) in poporodni tiroiditis s hipertirozo, lahko tudi prizadetost hipofize ali nadledvičnic ter sladkorna bolezen. Marsikatera mamica odlaša z obiskom zdravnika, ker simptome pripiše običajni poporodni utrujenosti, zato je bolezen lahko spregledana.

"V opisanih obdobjih – perimenopavzi, menopavzi in po porodu – se prepletajo hormonski mehanizmi s spremembo načina življenja in čustvenimi nihanji. Zato je težko potegniti črto, kdaj so fiziološko pričakovani pojavi utrujenosti dejansko že bolezenski," je opozoril internist-endokrinolog Rajko Svilar, dr. med.

Posebnost ščitnice je, da imata hipotiroza (premalo delujoča ščitnica) in hipertiroza (preveč delujoča ščitnica) pogosto nasprotne simptome, utrujenost pa je lahko prisotna pri obeh. Obe stanji se lahko pojavita tudi pri avtoimunskih boleznih ščitnice, ki so pri ženskah pogostejše kot pri moških. Po 50. letu so avtoimunske spremembe ščitnice pri ženskah zelo pogoste, vendar se pri vseh ne razvije tudi motnja delovanja ščitnice oziroma ščitnica ne začne delovati slabše pri vseh.

Pri hipotirozi so značilni upočasnjenost, zaspanost, pretiran občutek mraza, pridobivanje telesne teže, nizek krvni tlak in počasen utrip, zaprtje, zadebeljena in suha koža ter otekanje obraza (predvsem okoli oči). Pri hipertirozi so pogostejši živčnost in nemir, občutek vročine, prekomerno potenje, povišan krvni tlak, pospešen srčni utrip in včasih nevarne motnje srčnega ritma; pri bazedovki se lahko pojavi tudi značilna izbočenost zrkel, prebava je pospešena, pogostejše so driske. Obe stanji lahko spremljajo tudi motnje menstrualnega cikla in izpadanje las.

Dobra novica je, da je prvi korak diagnostike razmeroma preprost: osnovna preiskava je določitev vrednosti TSH (hormona hipofize, ki stimulira delovanje ščitnice); če odstopa, se izmerita še vrednosti ščitničnih hormonov T3 in T4. Izmera ravni TSH je v praksi najprimernejši začetni preizkus za oceno delovanja ščitnice; normalna vrednost pa pri večini ljudi pomeni, da ščitnica ustrezno deluje in lahko z veliko verjetnostjo izključimo motnje ščitnice kot vzrok utrujenosti.

Če izvidi odstopajo od normalnih vrednosti, je potrebna napotitev v specialistično ambulanto za celostno diagnostiko in uvedbo zdravljenja, je pojasnil Rajko Svilar, dr. med. Kako hitro so potrebne nadaljnje preiskave, je odvisno od laboratorijskih odstopanj in kliničnih znakov. Če se potrdi izrazita (manifestna) hipertiroza, internist-endokrinolog poudarja nujnost hitre obravnave pri tirologu še isti dan ali v nekaj dneh. Pri hipotirozi je obravnava pogosto manj nujna; lahko je v razponu od približno enega tedna do šestih mesecev, kar prilagodijo klinični sliki in laboratoriju. Izjema je nosečnost, ko je obravnava vedno nujna.

Običajna utrujenost:

- ima pogosto jasen razlog (premalo spanja, stres, naporen teden, prebolevanje okužbe),

- se po počitku ter nekaj nočeh kakovostnega in zadostnega spanca opazno izboljša,

- niha čez dan ali iz dneva v dan in

- energija se vsaj delno vrača.

Dolgotrajna (vztrajna) utrujenost:

- traja več tednov,

- ovira vsakdanje življenje,

- je nesorazmerna z naporom in

- se ne popravi dovolj niti s počitkom.

Če po nekaj tednih osnovnih ukrepov (počitek, manj stresa, urejen spanec, redna hrana in tekočina) ni izboljšanja ali ne najdete razloga, se posvetujte z zdravnikom. K zdravniku je treba čim prej, če se pridružijo nenamerna izguba telesne teže, dolgotrajna vročina ali nočno potenje, povečane bezgavke, zadihanost pri manjšem naporu ali v mirovanju, omotica, zmedenost, hiter ali nereden srčni utrip, bolečina ali tiščanje v prsih, bledica, stopnjujoče se nepojasnjene bolečine, otekanje, izrazite spremembe v odvajanju, močna žeja, izrazite motnje menstruacije.

Pri hudi ali kronični utrujenosti je najprej ključno odkriti razlog. Če se bolezenski vzrok potrdi, je potrebno ustrezno zdravljenje osnovnega stanja (na primer bolezni ščitnice, anemije, sladkorne bolezni, spalne apneje, depresije). Če pa pregled in diagnostika ne pokažeta bolezni, se lahko bolj posvetimo splošnim ukrepom za izboljšanje življenjskega sloga.

"Vsekakor je najprej potrebno preprečiti, da bi do tovrstne utrujenosti sploh prišlo, kar pa ni lahko; obvladovanje stresa je težko dosegljivo ob današnjih obremenitvah predvsem mlajše, aktivne populacije," se zaveda Rajko Svilar, dr. med. Poudarja, da je po izključitvi resnejših vzrokov naslednji korak ureditev vsakodnevnih navad, ki pozitivno vplivajo na energijo in kakovost spanja. Priporoča vsakodnevno, tudi zmerno telesno aktivnost, ki je izvedljiva kljub utrujenosti, saj lahko izboljša spanje in splošno počutje.

Spanec naj bo čim bolj po ustaljenem urniku in naj traja vsaj sedem ur; po besedah sogovornika je priporočljivih celo devet ur. Pred vsakim poskusom izboljšanja spanca z zdravili ali drugimi pripravki je potreben posvet z zdravnikom. Alkohol ne pomaga; morda sprva uspava, a v drugi polovici noči poslabša kakovost spanja, saj poveča aktivacijo živčnega sistema, spodbuja nočno uriniranje in lahko poslabša obstruktivno apnejo. Pri menopavzi se lahko, kadar ni kontraindikacij in ob ustrezni zdravniški presoji, s hormonskim nadomestnim zdravljenjem ublažijo simptomi in posredno zmanjša utrujenost, predvsem z izboljšanjem spanca.

Kaj pa domači hormonski testi iz kapljice krvi ali sline? 

Internist-endokrinolog opozarja, da niso dovolj zanesljivi, ne upoštevajo cikličnih nihanj hormonov in lahko ustvarijo lažen občutek, da je vse v redu. Predvsem je nevarno, če ženska zaradi lažno normalnega domačega rezultata odloži zdravniški pregled in se tako zamakne ali onemogoči postavitev diagnoze morebitne resne bolezni.

Pri prehranskih dopolnilih velja, da niso nadomestilo za raznoliko in uravnoteženo prehrano. Če niso priporočena in potrebna zaradi določenih bolezenskih stanj, jih praviloma ni treba jemati. Izjema je vitamin D; v jesenskih in zimskih mesecih se pogosto svetuje dodatek približno 1000 enot na dan. Sicer pa naj bo poudarek na beljakovinah (okvirno približno 1 gram beljakovin na kilogram telesne teže na dan) in na zadostni hidraciji čez dan.

Utrujenost je po besedah Rajka Svilarja, dr. med., pogosto fiziološki odziv telesa na obremenitev, ki nas skuša upočasniti ter prisiliti k počitku in regeneraciji. Težava nastane, ko signalu ne prisluhnemo, saj lahko to vodi v hudo ali kronično utrujenost, ki lahko zakrije simptome resne bolezni, spregledane zaradi samodiagnoze "zgaranosti". Endokrinološke bolezni so lahko brez bolečine in brez izrazitih znakov, zato je ključno biti pozoren na spremembe in se pravočasno obrniti na zdravnika. Mnogokrat je pot do diagnoze kratka in prinese olajšanje tudi zato, ker postane jasno, kaj je vzrok utrujenosti.