"Sem Dalmatinka, ampak pri vas vidim več produktivnosti ne samo pri glasbi, ampak na vseh področjih. Še vedno je sproščeno, ampak se tudi dela," nam je v iskrenem intervjuju zaupala Izabela Martinović, sestra pri nas zelo priljubljene pevke Danijele Martinović. Ko je bila Izabela stara 13 let, je na vratu zatipala bulo. Zdravniki so sprva mislili, da gre le za nedolžno vnetje, a se je kmalu izkazalo, da je težava veliko bolj resna. Postavili so ji diagnozo limfnega raka. Izabela je imela Hodgkinov limfom in ne-Hodgkinov limfom – to je redka kombinacija obeh. Zdravljenje, ki ga je preživela na kemoterapiji, je trajalo več kot 10 let in v tem času se je povsem umaknila iz družbe. Bolezen se je potuhnila, ampak vedno znova vračala in jo prikrajšala za velik del življenja. 

Od bolezni njeno življenje ne teče več počasi, saj želi izkoristiti vsak trenutek, ki ga ima. "Glasba je moje življenje in z njo delim sebe, svoja čustva. Moja interpretacija je posledica vsega, kar sem preživela." In preživela je zelo težke stvari. Bolezen jo je spremenila in zdaj ve, kaj je zares v življenju pomembno. Njej je pomembna glasba, saj je življenje z njo veliko lepše.

Nad Slovenijo sta jo navdušila sestra in Petar Grašo

Danijela in Petar Grašo sta jo večkrat vzela s seboj v Slovenijo. "Nekajkrat sem že bila v Sloveniji z njima in imam prelepe izkušnje. Spoznala sem krasne ljudi in navdušena sem nad vašo kulinariko," veselo pripoveduje in doda, "zaželela sem si, da pridem med vas in da se predstavim tudi slovenskemu občinstvu." Tokrat se predstavlja s pesmijo 'Opusti se' in pojasnjuje, daj je ta pesem tudi ona sama: "Točno to sem jaz! V prvem delu je žalostna, ampak hkrati to ni žalostna pesem, čeprav gre tudi za trpljenje. Na koncu je vse v redu ... Ko se sprostiš. Sprijazniš."

Najboljše pesmi izhajajo iz bolečine

Izabela je preživela raka limfnih žlez, in to je bilo zanjo izjemno težko obdobje. Verjame, da najboljše pesmi in interpretacije prihajajo iz bolečine: "Hvaležna sem, da glasbo doživljam na svoj način in da se lahko čustveno izražam. Pomembno mi je, da delim svoja čustva s poslušalci in da me začutijo. To je smisel mojega petja." Poudari, da glasba zanjo nikoli ni bila vir zaslužka, ampak umetnost: "Ljubim petje in glasba je del mojega življenja," pravi in doda, da je z njeno pomočjo tudi preživela oziroma doživela veliko izgubljenih trenutkov. "Stvari, ki sem jih preskočila, kot so prve srednješolske ljubezni, poljubi, disko, druženja, celo to obdobje … Vso paleto čustev sem lahko nadoknadila v glasbi." Veliko stvari je doživela skozi glasbo in tudi na odru je lahko v različnih vlogah, ki ji niso bile namenjene v življenju.

Za ljubezen ni bilo časa

"Na žalost nisem imela časa za ljubezen. Pri meni je bilo vse to bolj komplicirano," prizna in pove, da je veliko razmišljala o tem. "Vse moje prijateljice so se poročile, zasnovale družino ... Nekoč sem mislila, da si jo bom tudi jaz, ampak če se ne zgodi, se ne zgodi. Ne odločam jaz." Še vedno polna upanja in otroškega veselja nam zaupa, da se pri svojih 43 letih počuti, kot bi imela 12 let. Po duši je ostala otrok in verjame, da je to smisel življenja.

Pot, ki ji je bila namenjena

Iskreno spregovori, kako se je spopadala z boleznijo: "Ljudje me sprašujejo, kako sem lahko vse to preživela, predvsem bolezen in dolgotrajno zdravljenje, kemoterapijo. Moj odgovor je, da ne vem. Nisem preveč razmišljala. To je bila pot, ki mi je bila namenjena, in po njej sem hodila." Prizna, da pri glasbi veliko več razmišlja, doživlja in da so navzoča čustva, tudi strah. "Priznam, da mi ni vseeno. Mogoče je to povezano s tem, da sem zdaj starejša in da sem mali perfekcionist. Res se trudim. Želim dati vse od sebe." 

Izabela verjame, da moramo verjeti v sebe in to, da bo vse v redu. To nas rešuje, vsak dan znova. "Verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Življenje pa me vedno znova vrača v glasbo."