PCOS prizadene vsako deseto žensko in pogosto oteži zanositev

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS – polycystic ovary syndrome) je najpogostejša hormonska motnja pri ženskah v rodni dobi – po podatkih iz literature prizadene med 8 in 13 odstotkov žensk. Gre torej za zelo razširjeno stanje, ki zahteva pravočasno prepoznavanje, ustrezno obravnavo in dolgoročno spremljanje, je poudarila Eva Drmota, dr. med., specializantka ginekologije in porodništva iz Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Postojna.

PCOS je eden najpogostejših vzrokov za motnje ovulacije, kar se pogosto kaže tudi kot izostanek menstruacije. Poleg težav s ciklusom in zanositvijo je povezan tudi s presnovnimi in sistemskimi spremembami, zato pomembno vpliva na splošno zdravje in kakovost življenja.

Najpogostejši znaki PCOS so neredni ali redki menstrualni ciklusi, akne, mastna koža, prekomerna poraščenost moškega tipa po obrazu, prsih in trebuhu, redčenje las ali plešavost in težave z zanositvijo. A sindrom lahko obstaja tudi brez očitnih zunanjih znakov. Nekatere ženske nimajo izrazitih kožnih težav ali poraščenosti, imajo pa neredne cikluse ali presnovne motnje. Zato zgolj videz ni zanesljivo merilo za izključitev PCOS.

Diagnozo postavijo, kadar sta prisotni vsaj dve od treh značilnosti, in sicer neredni ali odsotni menstrualni ciklusi, klinični ali laboratorijski znaki povišanih androgenov (denimo akne, prekomerna poraščenost, moški tip plešavosti, povišan testosteron) ali značilen ultrazvočni videz policističnih jajčnikov. Vendar policistični videz jajčnikov na ultrazvoku še ne pomeni, da gre za PCOS. Tak videz najdejo tudi pri 25 do 50 odstotkih zdravih žensk z rednimi menstruacijami in brez znakov hiperandrogenizma; takrat ne govorimo o PCOS, je pojasnila ginekologinja.

Pomembno je tudi vedeti, kaj je normalen menstrualni cikel. Motnje cikla so v prvem letu po menarhi (po prvi menstruaciji) pogoste in običajno še normalne. Pozneje je za nenormalen lahko značilen vsak cikel, ki je krajši od 21 dni ali daljši od 45 dni. Po treh letih od menarhe pa za normalno velja dolžina cikla 21–35 dni oziroma vsaj osem krvavitev na leto. Ker so motnje cikla v mladostništvu pogoste, je pri mladostnicah smiselno spremljanje in previdnost pri zgodnjem postavljanju diagnoze PCOS.

Zdravljenje je vedno individualno, odvisno je od izražene klinične slike in želje po zanositvi. Ključen pa je zdrav življenjski slog. "Vsaki ženski s PCOS najprej svetujemo o zdravem načinu življenja, torej o zdravi prehrani, zadostnem gibanju, urejenem spancu in obvladovanju stresa," je razložila sogovornica. Pri ženskah s prekomerno telesno maso je že pet- do 10-odstotno zmanjšanje teže lahko ključno za izboljšanje ciklusov, zmanjšanje inzulinske rezistence in znižanje ravni androgenov v krvi.

Eva Drmota, dr. med., je nanizala različne možnosti zdravljenja. Če ženska z nerednimi menstrualnimi ciklusi še ne načrtuje nosečnosti, je pogosto prva izbira kombinirana hormonska kontracepcija. Ker pri PCOS pogosto ni ovulacije, je maternična sluznica dalj časa izpostavljena delovanju estrogenov, kar lahko poveča tveganje za predrakave spremembe in raka maternične sluznice. Zato je pomembno, da imajo bolnice vsaj štiri menstrualne krvavitve letno. Hormonska kontracepcija ima obenem tudi ugoden vpliv na kožne znake PCOS, saj zmanjšuje aknavost, prekomerno poraščenost in razvoj plešavosti.

V določenih primerih se uporabljajo tudi progestogeni, antiandrogeni ali metformin, zlasti pri presnovnih težavah. Če so prisotne kontraindikacije za kombinirano hormonsko kontracepcijo ali je ženska ne želi uporabljati, lahko predlagajo progestogensko oralno kontracepcijo ali maternični vložek. Metodi ne vplivata na zmanjšanje prekomerne poraščenosti, zato lahko po potrebi uvedejo tudi sočasno zdravljenje z antiandrogeni.

Antiandrogeni se uporabljajo pri ženskah s PCOS za zdravljenje prekomerne poraščenosti in plešavosti, pri čemer jih je treba kombinirati z učinkovito kontracepcijo. Metformin lahko kot dodatek ustreznemu življenjskemu slogu priporočajo odraslim ženskam s PCOS in indeksom telesne mase (ITM) 25 kg/m za obvladovanje telesne mase ter izboljšanje hormonskih in presnovnih izidov zdravljenja. Pri ženskah s čezmerno telesno maso povečuje verjetnost ovulacije, izboljšuje rednost menstrualnih ciklov in znižuje raven androgenov. Odmerek metformina je treba počasi uvajati, saj so ob hitrem zviševanju pogosti neželeni učinki, kot so slabost, bruhanje in driska. Zdravljenje lahko poteka do potrditve nosečnosti.

Vedno več je tudi zanimanja in podatkov o dobrobiti jemanja prehranskega dopolnila inozitol, ki naj bi uravnaval menstrualni ciklus, čeprav so za dokončna priporočila za zdravljenje PCOS potrebne dodatne raziskave.

Težave z zanositvijo ima približno 70 odstotkov žensk s PCOS, najpogosteje zaradi odsotnosti ali redkosti ovulacij. A PCOS ne pomeni, da nosečnost ni mogoča.

Možnosti za zanositev so zelo različne ter so odvisne od oblike PCOS, telesne teže, urejenosti ciklov in splošnega življenjskega sloga. Ženske z blažjo obliko sindroma, normalno telesno težo in občasno ovulacijo pogosto zanosijo spontano ali z minimalno pomočjo.

Če ženska po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov ne zanosi oziroma če po 35. letu ne zanosi v šestih mesecih, je smiselna napotitev v ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Ključno je, da ženske poskrbijo za zdrav način življenja in zmanjšajo dejavnike tveganja, kot so znižanje telesne mase, opuščanje kajenja in alkohola. Zdravljenje neplodnosti pa poteka postopno: najprej poskusijo z zdravili za spodbujanje ovulacije, kot sta letrozol ali klomifen citrat, po potrebi sledi zdravljenje z gonadotropini.

V določenih primerih sledijo operativni posegi ali postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Laparoskopsko navrtanje jajčnikov je sekundarna možnost zdravljenja anovulatornih žensk s PCOS, pri katerih zdravljenje z zdravili ni bilo uspešno, in predstavlja alternativo zdravljenju z gonadotropini. Uporabno je tudi pri ženskah, ki zaradi drugih vzrokov neplodnosti potrebujejo operacijo. Če ženska vseeno ne zanosi ali ima dodatne dejavnike neplodnosti, kot so neprehodni jajcevodi ali moška neplodnost, priporočijo postopke zunajtelesne oploditve, je obrazložila ginekologinja.

PCOS ni omejen le na reproduktivno obdobje. Ženske s potrjeno diagnozo imajo večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in srčno-žilnih bolezni, za nealkoholno zamaščenost jeter, motnje spanja ter tudi za depresijo in anksioznost. Zato je pomembno dolgoročno spremljanje bolnic s PCOS, obenem pa je prav tako smiselno, da ženske o diagnozi seznanijo tudi osebnega zdravnika, ki lahko poskrbi za redne kontrole in pravočasno ukrepanje, priporoča Eva Drmota, dr. med.

PCOS je kronično stanje, ki terja celostno obravnavo, a v večini primerov ga je mogoče uspešno obvladovati. Z ustreznim spremljanjem, zdravim življenjskim slogom in po potrebi zdravljenjem lahko ženske s PCOS živijo polno življenje in tudi uspešno zanosijo. Bistveno je pravočasno poiskati strokovno pomoč in skupaj z ginekologom poiskati načine ustreznega zdravljenja.