Luskavica je neozdravljiva

Vzrok nastanka luskavice, ki ni nalezljiva, je kljub nenehnim prizadevanjem strokovnjakov še vedno nepojasnjen, zato bolezen ni ozdravljiva. Raziskave v zadnjih letih implicirajo na to, da bi naj imelo pri nastanku kroničnega vnetja pomembno vlogo aktiviranje imunološkega sistema v koži. Takšno dogajanje lahko sprožijo različni dejavniki, ki privedejo do neobičajnega delovanja nekaterih pomembnih belih krvnih celic, posledično pa tudi do vnetja in zaroženevanja. Poslabšanje bolezni sprožijo nekateri znani zunanji in notranji dejavniki. Oboleli pogosto opažajo nastanek žarišč 10–14 dni po poškodbi kože, po praskah ali sončnih opeklinah. Njihov nastanek lahko sproži tudi gnojna angina ali jemanje nekaterih zdravil.

Zdravil, ki bi pozdravile luskavico, še ni. Poznane so terapije, ki jo lahko omilijo, najpogosteje pa jo zdravimo oziroma blažimo s kremami in mazili, ki vsebujejo kortikosteroide, najmočnejše protivnetne učinkovine. Zdravljenje ni preprosto – treba ga je prilagajati posamezniku, njegovi starosti, lokalizaciji in obliki žarišč, obliki ter stopnji obolenja, morebitnim spremljajočim obolenjem in načinu življenja. Zelo pomembno je, da bolnika redno spremlja specialist dermatolog, le tako lahko v določenem trenutku glede na stanje izbere primeren način zdravljenja, katerega namen je odstraniti neprijetna bolezenska žarišča na koži, torej luske in rdečino, ter obenem vzdrževati pozdravljeno kožo čim dlje v čim boljšem stanju.

Dolgo je trajalo, preden so ji diagnosticirali luskavico

Z luskavico se je že v najstniških letih morala soočiti tudi gospa Anita, vendar ji zdravniki takrat še niso mogli diagnosticirati psoriaze, saj ima postularno kapljično obliko luskavice, ki se pojavlja v zagonih in to zgolj na stopalih ter dlaneh. Najhuje pri vsem je, da se pri njeni obliki ne pojavljajo le lise, temveč tudi gnojne rane in izredno luskava koža. »Ob prvem zagonu sem bila prepričana, da gre za glivično obolenje. Ob drugem sem dobila od osebnega zdravnika odgovor, da gre najverjetneje za kakšno alergijo in da bo minilo samo od sebe, tako kot prvič. Točno diagnozo sem dobila šele ob tretjem zagonu, pri zasebni dermatologinji,« se spominja mlada mamica in doda, da je takrat čutila predvsem olajšanje, saj je končno vedela, s čim se spopada.

Gospe Aniti je dermatologinja predpisala kremo, ki vsebuje kortikosteroide, a kaj, ko te ne more uporabljati v nedogled, saj tanjša kožo. Ker je bil v njenem primeru sprožilec novega zagona luskavice stres, so ji seveda svetovali, da ga omeji in se, kolikor se da, izogiba napetim situacijam ter uporablja neagresivno negovalno kozmetiko. Glede na njene izkušnje se z luskavico v Sloveniji ukvarjajo na že utečen način in tako ni opaziti nekih novih metod ali vsaj teženj, da bi se preizkusilo kaj novega, uporabnikovemu zdravju bolj prijaznega. Tudi čakalne dobe pri dermatologih so po njenih izkušnjah izredno dolge, zato so se pacienti za hitrejšo obravnavo prisiljeni obrniti na zasebnike, kar pa je spet povezano s finančnimi vložki, ki jih v teh težkih časih številni ne zmorejo pokriti.

Diagnoza ne pomeni konca sveta

Za svojo kožo lahko oboleli za luskavico veliko naredijo sami, tako da jo redno negujejo z oljnimi kopelmi ter primernimi negovalnimi kremami in jedo pestro, z vitamini bogato hrano. Čeprav luskavica lahko pomeni veliko čustveno breme za bolnika in zmanjša kakovost njegovega življenja, pa gospa Anita pravi, da se ji življenje po tem, ko je izvedela svojo diagnozo, ni pretirano spremenilo. »Veliko lažje je, ko veš, kaj imaš. To mi daje možnost, da sama preizkušam manj agresivne kreme in raziskujem, kako si lahko pomagam s prehrano,« pravi mlada mamica, a poudarja, da bi se stigma obolelih najbrž zmanjšala, če bi bila ozaveščenost večja.

»Sprejmite se. Z luskavico vred!«

Vsem, ki se spopadajo z luskavico, gospa Anita svetuje, da naj k temu pristopijo z nekaj zdravega razuma. »Ni potrebno za vsako ceno slediti navodilom uradne medicine, saj nekatere kreme dolgoročno povzročijo več škode kot koristi. Tudi kratkoročno ne prinašajo čudežev. Glede na to, da je stres pri tej bolezni pomemben dejavnik, je smiselno razmisliti o tem, kako se odzivamo nanj. Vsi vemo, da ga omejiti ali celo odstraniti ne moremo, pomembno pa je, kako se na stresne situacije odzovemo. Predvsem pa: sprejeti sebe. Z luskavico vred. Bolj ko se sprejmete sami, bolj vas bodo sprejeli drugi,« poudarja mlada mamica, ki svoje bolezni nikoli ni skrivala, temveč se je z njo soočila – tako kot bi se morali vsi.