Nenavadna bitja

Prve dneve po vselitvi naj bi bilo v hiši precej mirno. Stvari so se spremenile, ko so nekega večera zaslišali, kako so zaloputnila vrata. ''Vsi smo videli, kako so se garažna vrata odpirala in zapirala. Ko sva se z Georgeem približala, sem zagledal duha, ki je visel na eni strani vrat.'' Še huje je postalo, ko je na oknu sobe svoje sestre Melisse zagledal zlobno bitje, ki je bilo videti kot lik iz risank. ''Ko sem pritekel v njeno sobo, se je stol za zibanje sam premikal naprej in nazaj.'' Nenavadni dogodki so se kar vrstili. Daniela naj bi nekega dne neznana sila dvignila od tal. ''Stal sem, a nisem mogel nadzirati gibanja. Odneslo me je po stopnicah navzgor proti zidu. Moja mama je stala nekaj metrov za mano in je bila v šoku. Nekaj se je je dotaknilo oziroma jo popraskalo. Od nekje v prostoru je bilo slišati globok glas, ki je dejal: Ti si.'' 14. januarja 1976 so grozljivi dogodki sodu izbili dno. ''Z bratom sva lebdela skupaj s posteljama. Ko sva se zbudila, sta se najini vzglavji in vznožji zaletavali.'' Tiste noči je imela Danielova mama vsega dovolj; spakirali so in odšli – za vedno.

Mnogi dvomijo v resničnost pripovedi

Mnogi so sicer prepričani, da je ena najbolj znanih zgodb duhov izmišljotina ter da je družina preprosto morala oditi, ker niso mogli plačevati kreditov za hišo. Drugi so prepričani, da je za vse kriv Daniel, ki ga je zelo zanimalo vse, kar je bilo okultno, in to naj bi sprožilo vse nenavadne dogodke. Tretji spet menijo, da se deček spominja stvari, ki se v resnici niso zgodile, kar je poznano kot sindrom lažnega spomina. Novinarka Laura DiDio, ki se je v zgodbo poglobila, sicer pravi, da jo je pri družini presenetilo to, da jih vsekakor ni zanimalo, da bi se izpostavili. ''Bili so zelo, zelo normalna družina.'' Daniel je danes voznik kombija, pri komaj 15 letih je zapustil dom, a se je pozneje z materjo pobotal. Nihče, ki je živel v 'hiši duhov' za družino Lutz, ni poročal o kakršnih koli čudnih pojavih.

Družina Lutz pa niti približno ni edina, ki se je srečala z nenavadnimi pojavi. O duhovih vsake toliko poročajo z vsega sveta in čeprav so pripovedi 'žrtev' večinoma zelo nazorne in slikovite (nekateri nenavadne pojave celo posnamejo), se o tej temi v družbi ne govori – vsaj ne javno, na glas. Ste že kdaj koga slišali reči, da je kar naenkrat občutil hladen zrak, kot da bi kdo šel mimo njega ali da je komu nekdo ali nekaj prišepnilo na uho, kaj naj stori? Teh in podobnih zgodb smo se ljudje že navadili, a jim praviloma ne posvečamo posebne pozornosti, saj je večina prepričana, da so plod človekove bujne domišljije. O možnosti obstoja duhov naj bi se odločali sami, nešteto razlag za obstoj in videnje duhov pa nam ponuja tudi svetovni splet. Tako naj bi posameznik, ki želi vzpostaviti kontakt z duhovi imel vsaj malo paranormalnih sposobnosti, ki naj bi bile povezane s tretjim očesom oziroma ajno. To je šesta čakra, ki naj bi bila naš center za intuicijo in duhovno ter fizično videnje.

Strokovnjaki s področja magije pravijo, da nas duhovi načeloma lahko obiščejo zato, ker naj bi želeli vzpostaviti stik s svetom. Ta 'obisk' naj bi se kazal skozi nepojasnjeno premikanje predmetov, odpiranje in zapiranje oken in vrat, trkanje po steni, prižiganje in ugašanje luči ter skozi nenavadne zvoke. Pri tem bi morali po besedah zdravilca Roka A. Brezavščka, ločiti med duhovi živih in duhovi pokojnih ljudi, prav tako pa naj bi po njegovem zapisu na spletni strani Antahkarana lahko šlo tudi za bitja, »ki še niso bila utelešena in ne pripadajo našemu Vesolju«. Običajno naj bi se na nas prisesal duh nekoga, s katerim smo si bili v času njegovega življenja še posebej blizu, prav to pa naj bi bil po besedah gospoda Brezavščka glavni vzrok za nepojasnjeno depresijo in razbolelo telo. Najprej je potrebno ugotoviti, kako dolgo je duh že ujet v telesu in ga nato odpraviti, obenem pa poiskati tudi vzrok težav, da je zdravljenje lahko zares učinkovito. A pojav duhov v naši auri naj po zapisu izkušenega zdravilca ne bi bil tako pogost.

Vsega naj bi bili krivi možgani

Posamezniki, ki naj bi imeli sposobnost vpogleda v auro drugih, naj bi po mnenju znanstvenikov z oddelka za psihologijo na univerzi v Granadi imeli izrazito tesno povezane tiste dele možganov, ki so odgovorni za obdelavo različnih dražljajev. Na podlagi tega naj bi zaznavali zvok in videli svetlobo, ki obdaja človeško telo. "Gre za vez med posameznimi področji možganov, ki pri večini ostalih ljudi niso povezana," je pojasnil profesor Gomez Milan. A to ni prvi znanstveni dokaz vpliva možganov na tako imenovane nadnaravne pojave. Občutek zavedanja smrti posameznika nevrologi z oddelka za raziskovanje možganov na univerzi v Cambridgeu utemeljujejo kot posledico napačnega delovanje dela možganov, ki je odgovoren za koncentracijo in tistega, ki potencialno sproža iluzije. Odločitev o tem, ali bomo verjeli v duhove ali ne, je prepuščena vsakemu posamezniku, dejstvo pa je, da se nenavadni prizori ter nerazložljive situacije dejansko dogajajo. Zakaj, pa je stvar subjektivne interpretacije.