Nacionalni odbor ste prepričali z raziskavami na področju endometrioze, ene najpogostejših benignih ginekoloških bolezni, pri kateri se tkivo, podobno maternični sluznici, razraste zunaj maternice in je lahko vzrok za neplodnost. Koliko Slovenk pravzaprav ima težave s tem?

Predvidevajo, da endometrioza prizadene eno do dve od desetih žensk v njihovi rodni dobi, torej gre za bolezen predvsem mladih žensk. Ker je za dokončno postavitev diagnoze potreben operacijski poseg, je to zgolj ocena in je lahko bolezen še pogostejša.

Zakaj ste se odločili prav za raziskovanje endometrioze? Morda zaradi tega, ker gre za žensko bolezen?

V fazi izbire področja za doktorski študij sem se želela ukvarjati predvsem s tematiko, ki bi mi bila kot farmacevtki vseeno blizu, zato so me raziskave, povezane z bolezenskimi stanji, še posebej privlačile. Moram pa priznati, da se takrat za endometriozo nisem odločila, ker gre za žensko bolezen, ampak me je kot farmacevtko bolj pritegnilo dejstvo, da bi se ukvarjala z iskanjem novih zdravilnih učinkovin ter raziskovala mehanizem zdravil, ki se že uporabljajo.

Kakšen je namen vaše doktorske disertacije? Konkreten cilj ...

Endometrioza je bolezen z zmanjšanimi učinki progesterona, ki ima pri endometriozi zaščitno vlogo, pri čemer pa vzrok za njegovo neustrezno delovanje še ni znan. Tako je eden od namenov moje doktorske naloge poiskati vzroke za moteno delovanje progesterona in ovrednotiti vlogo njegovih zmanjšanih učinkov pri nadaljnjem razvoju bolezni. Moje raziskovalno področje je usmerjeno tudi v iskanje novih zdravilnih učinkovin, potencialno uporabnih v terapiji endometrioze. Poleg tega je moj cilj tudi prispevati k razjasnitvi mehanizma delovanja progestinov, učinkovin, ki se v terapiji različnih ginekoloških bolezni že uporabljajo. Gre za zdravila, ki jih jemlje velik odstotek ženske populacije, saj so med drugim prisotni v vsaki kontracepcijski tabletki.

Osredotočili ste se tudi na iskanje učinkovin, ki bi lahko bile uporabne v terapiji te bolezni ... To pomeni, da bi radi odkrili zdravilo za endometriozo?

Ja, res je. Eden od namenov moje naloge je tudi iskanje zdravilnih učinkovin z novim prijemališčem delovanja, potencialno uporabnih v terapiji endometrioze. V tem pogledu gre sicer za bazične raziskave, ki jim po odkritju dobre zdravilne učinkovine sledijo še obsežne in drage klinične študije, a brez teh bazičnih raziskav tudi o napredku na področju zdravljenja ne moremo razmišljati.

Menite, da bi imeli več možnosti, če bi svoje raziskovalno delo opravljali v tujini, in kje bi pravzaprav najraje delali?

Moja naloga je bila zastavljena tako, da sem v okviru opravljanja doktorata imela na razpolago aparature, ki so bile tudi primerne za tovrstne raziskave. Mislim, da smo poskuse izpeljali na zelo visokem nivoju in da delo v tujini ne bi bistveno izboljšalo kakovosti pridobljenih rezultatov. Tako sem prepričana, da bi mi moje dosedanje delo, v kolikor bi razmišljala o nadaljevanju znanstvene poti v tujini, kljub temu, da je bilo v celoti opravljeno v Sloveniji, služilo kot zelo dobra referenca. Za zdaj o tujini sicer ne razmišljam, se pa zavedam, da lahko pogled nanjo še spremenim, sploh če kot farmacevtka v doglednem času ne najdem zase ustrezne zaposlitve.

Zagotovo si vsak znanstvenik želi, da bi se s svojim raziskovalnim delom in odkritji zapisal med svetovna znanstvena imena. Kakšne možnosti imajo po vašem mnenju slovenski znanstveniki in predvsem znanstvenice?

Da se z rezultati svojega raziskovalnega dela zapišeš med svetovna znanstvena imena so potrebne predvsem odlične ideje. Pogoj, da prideš do teh odličnih idej, pa je po mojem mnenju povezan z veliko mero predanosti znanosti in je plod trdega dela. Zato torej mislim, da slovenski znanstveniki v primerjavi s kakšnimi tujci za takšen uspeh nikakor nimajo manjših možnosti, prav tako mislim, da med moškimi in ženskami v tem primeru ni razlik. Drži pa, da je v tujini za znanost namenjenega več denarja in so pogoji za delo boljši kot pri nas. Posledično lahko torej v tujini prej prideš do kakovostnih rezultatov in se zato tudi prej uveljaviš kot dober znanstvenik kot pri nas.

Lanska raziskava nacionalnega programa Za ženske v znanosti je pokazala, da kar 90 odstotkov anketiranih ni znalo našteti nobene slovenske znanstvenice. Kako bi to komentirali?

Podatek je seveda skrb vzbujajoč, a mislim, da je tukaj glavni problem v terminologiji. Pri delu v znanosti se vedno prijavljaš na raziskovalne projekte, tudi status, ki ga pridobiš za opravljanje doktorata, se imenuje mladi raziskovalec, poleg tega tudi mi zase rečemo, da opravljamo raziskovalno, in ne znanstveno delo, in sami sebe opisujemo kot raziskovalce, in ne znanstvenike. Zato istočasno le malokdo, tudi če pozna tvoje ime, gleda nate kot na znanstvenika, ampak si tudi zanj v prvi vrsti raziskovalec.

Menite, da so Slovenci in Slovenke dovolj dobro informirani o domačih znanstvenih odkritjih? Če niso, zakaj ne ...

Ne, mislim, da niso, saj splošna javnost sama od sebe ne spremlja rezultatov naših raziskovalcev. Tudi ko kdo od Slovencev odkrije kaj še posebej zanimivega ali mu uspe rezultate objaviti v kakšni od prestižnih znanstvenih revij, za ta dosežek običajno ne obvesti medijev, da bi te informacije dosegle splošno javnost, ampak tovrstne novice pridejo, recimo, zgolj do raziskovalcev, ki delajo na istem področju, ali pa še to ne. Hkrati mislim, da gre včasih za zelo pomembne doprinose k znanosti, ki jih je težko razložiti na tako trivialen način, da bi jih razumeli ljudje, ki ne delajo na tvojem področju. Zato mislim, da se tudi v primeru večje medijske izpostavljenosti informacije o uspehih slovenskih znanstvenikov ne bi nujno ljudi tudi bolj dotaknile.

Ženske se morajo pogosto odreči svoji znanstveni karieri zaradi družinskega življenja, kar jih postavlja v neenak položaj v primerjavi z moškimi. Se strinjate s to trditvijo?

Se strinjam, družina lahko ženski znanstvenici vsekakor predstavlja oviro. Tukaj mislim, da ne gre samo za neenak položaj z moškimi, ampak tudi z ženskami, ki nimajo družine. Vzrok za zdaj vidim predvsem v dejstvu, da je povpraševanje po delovnih mestih v znanosti mnogo večje, kot je ponudba. Poleg tega ljudje, ki delajo v znanosti, tovrstno delo opravljajo, ker v njem uživajo, so mu popolnoma predani, zato je marsikdo pripravljen potrpežljivo čakati na svojo priložnost. Tako v primeru, da si ženska omisli družino, sčasoma dela ne uspe več nositi domov, vsaj ne v takšni meri, kot je to počela včasih. Ker je trg v znanosti tako zasičen, ženska z družino težko ostane konkurenčna v primerjavi z ostalimi znanstveniki (moškimi ali ženskami brez družine), ki jim delo med vikendi ali v pozne večerne ure ne predstavlja nobenega problema.

Vaš življenjski cilj?

Da bi vedno imela službo, pri čemer bi opravljala delo, ki bi mi predstavljalo izziv in mi hkrati omogočalo, da bi ga opravljala s strastjo in zagonom, kot sem ga lahko do zdaj.

Zagotovo poznate predsodek, da znanstvenice nimajo drugih interesnih področij razen znanosti. Da se znanstvenice ne zanimajo za modo, ličenje, lep videz ... Se strinjate s tem?

Mislim, da smo znanstvenice sicer res zagnane za svoje delo, ampak se moramo tudi me znati sprostiti. Zato imamo poleg službe seveda tudi svoje hobije, moram pa priznati, da sama prosti čas raje preživim bolj aktivno v naravi (npr. tek, hoja v hribe) kot pa ob listanju modnih revij. Tudi ob delavnikih običajno ne vstajam pol ure prej, preden bi to bilo potrebno, da bi imela dovolj časa za razmislek, kaj obleči in kako se naličiti, saj moda v laboratoriju pod belo haljo res ne pride do izraza. Vsekakor pa mislim, da smo znanstvenice še vedno ženske, torej smo še vedno toliko v stiku z modo, da nimamo problemov z urejanjem, če me ocenimo priložnost kot dovolj pomembno, da se je zanjo treba urediti.

Raziskujete transformacije in porazdelitev fenolov oljk med proizvodnjo oljčnega olja. Nam lahko s preprostimi besedami pojasnite, za kaj pravzaprav gre?

Plodovi oljk veljajo za bogat vir fenolov, poznanih kot eden izmed močnih naravnih antioksidantov. Med stiskanjem oljk oziroma proizvodnjo oljčnega olja so ti fenoli podvrženi številnim spremembam, denimo encimsko-mehanskim razgradnjam in oksidacijam, prav tako pa se žal velik del fenolov med proizvodnjo izgubi z odpadnimi produkti, kot sta odpadna voda in pogača. Namen raziskave je torej ugotoviti, kakšne in kolikšne so spremembe fenolov med proizvodnjo oljčnega olja, ter oceniti njihov količinski prenos oziroma porazdelitev med tri končne produkte oljčne proizvodnje, to je oljem, odpadno vodo in pogačo.

Odpadni oljčni produkti predstavljajo velik okoljski problem, zaradi česar je njihov nenadzorovan izpust v okolje strogo prepovedan. Kakšen je pravzaprav namen oziroma cilj vaše raziskave? Gre za reševanje okoljskih problemov ali tudi za izboljšanje kakovosti oljčnega olja?

Namen raziskave je ugotoviti, ali je s spremembo tehnologije mogoče povečati količino fenolnih antioksidantov v olju ter hkrati zmanjšati njihovo količino v odpadnih produktih, zatorej je cilj raziskave dvojen, to je izboljšava končne kakovosti živila in zmanjšanje okoljske obremenitve.

Vaše ugotovitve ne bodo pomemben prispevek le za slovensko oljčno industrijo, temveč jih bodo lahko koristno uporabili tudi v drugih državah, kjer se ukvarjajo s pridelavo oljčnega olja. Gredo vaše želje v to smer?

Če bi uspeli dokazati, da je s spremembo tehnologije mogoče vplivati na prenos in porazdelitev fenolov med olje in odpadne produkte, bi to morebiti prispevalo k začetku razvoja nove, drugačne tehnologije v svetovnem merilu, kar bi si šteli za izjemen uspeh.

Vam bo štipendija omogočila boljše in bolj učinkovito delo oziroma kakšen pomen ima za vaše nadaljnje delo?

Štipendija je potrdilo, da je raziskava zanimiva in ideja, ki stoji za tem, dobra osnova za nadaljnji razvoj in še bolj poglobljene raziskave.

Menite, da bi imeli več možnosti, če bi svoje raziskovalno delo opravljali v tujini, in kje bi pravzaprav najraje delali?

Uspeh raziskave je odvisen od znanja osebe in/ali tima, ki raziskavo izvaja, prav tako pa tudi od razpoložljivosti sredstev in opreme. Če imaš izpolnjene vse pogoje, lokacija raziskave (Slovenija ali tujina) ni pomembna.

Zagotovo si vsak znanstvenik želi, da bi se s svojim raziskovalnim delom in odkritji zapisal med svetovna znanstvena imena. Kakšne možnosti imajo po vašem mnenju slovenski znanstveniki in predvsem znanstvenice?

Mnogi slovenski znanstveniki in znanstvenice že sedaj spadajo v sam svetovni vrh in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje.

Lanska raziskava nacionalnega programa Za ženske v znanosti je pokazala, da kar 90 odstotkov anketiranih ni znalo našteti nobene slovenske znanstvenice. Kako bi to komentirali?

Razlog za slednje je verjetno posledica več dejavnikov, kot sta premajhna izpostavljenost slovenskih znanstvenic v javnosti in preskromna promocija njihovih znanstvenih dosežkov.

Menite, da so Slovenci in Slovenke dovolj dobro informirani o domačih znanstvenih odkritjih? Če niso, zakaj ne ...

O splošni informiranost Slovenk in Slovencev glede domačih znanstvenih odkritjih nimam informacij, zato zadevo težko komentiram. Je pa moja informiranost glede slednjih dovolj dobra, a kot posledica lastnih interesov in zanimanj, ne le dobre medijske promocije.

Ženske se morajo pogosto odreči svoji znanstveni karieri zaradi družinskega življenja, kar jih postavlja v neenak položaj v primerjavi z moškimi. Se strinjate s to trditvijo? Kako je vam uspelo uskladiti oboje, saj ste že tudi mati.

Znanstveno kariero je mogoče združiti z družinskim življenjem, če imaš podporo in razumevanje tako družine kot delodajalca.

Vaš življenjski cilj?

V življenju nimam samo enega velikega cilja, temveč več manjših, ki se medsebojno povezujejo in dopolnjujejo tako v zasebnem kot poklicnem življenju.

Zagotovo poznate predsodek, da znanstvenice nimajo drugih interesnih področij razen znanosti. Da se znanstvenice ne zanimajo za modo, ličenje, lep videz ... Se strinjate s tem?

Kot ste omenili, je to le predsodek, ki nima nobene osnove v realnem življenju. Interesi posameznika ali posameznice so odvisni od osebe same in niso izključno povezani le z izbiro ali opravljanjem poklica. Moje življenje in prav tako življenje mojih kolegic ni omejeno le na znanost, prav nasprotno, vključuje vsa druga interesna področja, med drugim tudi skrb za urejeno zunanjost.

Živa Pipan Tkalec

Vaše področje dela so nanodelci oziroma kako nanodelci učinkujejo na organizme. Da bomo lažje razumeli vaše delo, nam lahko s preprostimi besedami poveste, kaj sploh so nanodelci in zakaj je pomembno ugotoviti, kako vplivajo na organizme?

Nanodelci so drobni skupki materiala, ki so manjši od 100 nanometrov v vsaj eni dimenziji. Ugotoviti želimo, kako delujejo in vplivajo na organizme predvsem zato, ker se nanotehnologija zelo razvija in ker se nanodelci vse bolj pojavljajo v izdelkih splošne rabe, na primer v kremah, zdravilih, prehranskih izdelkih. Nanodelci, ki jih preučujemo, so različnih oblik in velikosti. Pri kremah se običajno ugotavlja na celicah, kako učinkovine delujejo, mi pa ugotavljamo, kako nanodelci delujejo na celoten organizem, se pravi, kakšni so morebitni škodljivi učinki na ta organizem.

Zakaj ste za doktorsko disertacijo izbrali prav vpliv nanodelcev na kopenskega raka enakonožca?

Naša skupina že dolgo raziskuje ta modelni organizem, ga poznamo, je zelo razširjen in jih lahko gojimo v laboratoriju. Opazujemo njegovo prehranjevanje, kako posamezni nanodelci vplivajo na žleze … Ko sem prišla v to skupino, smo preučevali vpliv kovin, pesticidov in drugih snovi na ta organizem. V zadnjem času pa je zaradi razvoja nanotehnologije in vse večje uporabe nanodelcev treba ugotoviti tudi njihov vpliv in delovanje na organizme.

Ukvarjate se pravzaprav z nečim, kar je za povprečnega človeka abstraktno, saj si je težko predstavljati obstoj takšnih delcev. Kaj vas je pritegnilo, da ste se začeli ukvarjati z vplivom nanodelcev, ki so sicer vidni samo pod elektronskim mikroskopom?

Je abstraktno, zato ker so ti delci res zelo majhni. Je pa tudi zelo zanimivo, ker delujejo drugače kot ostale kovine oziroma se celice nanje drugače odzivajo. V naši skupini za Nanobiologijo in nanotoksikologijo smo ugotovili, da nanodelci ne pridejo v celice prebavne žleze, vendar pa vplivajo na membrano celic. Moji sodelavci so tudi odkrili, da določeni nanodelci celo lahko spremenijo DNK celice, kar bi v tem primeru bilo škodljivo za organizem.

Nanotehnologija naj bi za prihodnost prinašala nove poglede na pravzaprav vsak del našega vsakdana, nekateri celo menijo, da bo povzročila novo industrijsko revolucijo. Kako sami gledate na to?

S tem se strinjam, saj se nanotehnologija zelo hitro razvija in prinaša pozitivna odkritja in različne izboljšave za ljudi. Pomembno je ugotoviti učinek nanodelcev, ker jih je potem mogoče učinkoviteje izkoriščati prav zaradi njihove specifičnosti. Tako imajo na primer nanodelci srebra specifične lastnosti, saj deluje antibakterijsko, pri čemer se preučuje, da bi se jih dajalo na obleke. Titan in cink odbijata sončne žarke, zato se lahko uporabljata v kremah za zaščito pred sončnimi žarki. Takšna odkritja so revolucionarna zato, ker v tem primeru snovi iz kreme delujejo tako, da fizično odbijajo žarke, pred temi odkritji pa so vse kreme kemijsko spreminjale kožo, kar je slabše.

Menite, da bi imeli več možnosti, če bi svoje raziskovalno delo opravljali v tujini, in kje bi pravzaprav najraje delali?

Verjetno bi imela več možnosti v tujini, vendar zaradi družine ne morem iti v tujino. Če bi lahko šla, bi najraje delala v Angliji.

Zagotovo si vsak znanstvenik želi, da bi se s svojim raziskovalnim delom in odkritji zapisal med svetovna znanstvena imena. Kakšne možnosti imajo po vašem mnenju slovenski znanstveniki in predvsem znanstvenice?

Imamo kar nekaj perspektivnih znanstvenikov, vendar se mi zdi, da se vse ustavi pri denarju. Mislim tudi, da bi morala država znanstvenikom pomagati in bolj vlagati v razvoj znanosti.

Lanska raziskava nacionalnega programa Za ženske v znanosti je pokazala, da kar 90 odstotkov anketiranih ni znalo našteti nobene slovenske znanstvenice. Kako bi to komentirali?

Ne vem, mislim da se ljudje ne zanimajo toliko za znanost, še manj pa za znanstvenice. Se mi zdi, da imajo ljudje v današnjem času preveč skrbi s tem, kako preživeti sebe in svojo družino.

Menite, da so Slovenci in Slovenke dovolj dobro informirani o domačih znanstvenih odkritjih?

Mislim, da večina niso dobro informirani. Verjetno, ker se za to ne zanimajo.

Ženske se morajo pogosto odreči svoji znanstveni karieri zaradi družinskega življenja, kar jih postavlja v neenak položaj v primerjavi z moškimi. Kako je vam uspelo uskladiti oboje glede na to, da imate dva otroka?

Priznam, da je včasih težko, predvsem kadar so otroci bolni. V službi poskušam narediti čim več, tako da sem lahko doma le mama.

Vaš življenjski cilj?

Na profesionalnem področju bi rada predvsem ostala raziskovalka in se še naprej posvečala raziskovalnemu delu. Vendar je to odvisno od tega, kje bom dobila službo.

Zagotovo poznate predsodek, da znanstvenice nimajo drugih interesnih področij razen znanosti. Da se znanstvenice ne zanimajo za modo, ličenje, lep videz ... Se strinjate s tem?

Jaz mislim, da to ni res, tudi znanstvenice smo rade lepe in urejene. Sama imam veliko drugih interesnih dejavnosti in mislim, da znanost in kariera tudi nista vse.

Pridružite se nam na Facebooku, to lahko storite s klikom na