Po podatkih statističnega urada plače Slovenk ostajajo v povprečju nižje od plač moških. Po začasnih podatkih letne strukturne statistike plač so bile mesečne bruto plače žensk v Sloveniji v letu 2011 v povprečju za 4,6 odstotka nižje od mesečnih bruto plač moških. V letu 2011 so v povprečju prejele 1542 EUR bruto, moški pa 1616 EUR bruto na mesec. Tudi če so imele ženske enako izobrazbo kot moški, so v povprečju prejemale nižjo plačo od moških: nizko izobražene ženske so prejemale mesečno v povprečju za 13,5 odstotka nižjo bruto plačo od enako izobraženih moških, srednješolsko izobražene za 10,6 odstotka, terciarno izobražene ženske pa v povprečju za 18,4 odstotka nižjo bruto plačo od enako izobraženih moških. Poudarjajo sicer, da gre za povprečja in da do razlik med spoloma prihaja tudi zaradi različne starostne, poklicne in izobrazbene strukture.

Vodstvene poklice še vedno opravlja več moških kot žensk

Decembra 2012 je največ delovno aktivnih žensk v Sloveniji opravljalo poklic prodajalke, in sicer nekaj več kot sedem odstotkov. Delež zaposlenih žensk je večji od deleža zaposlenih moških v poklicih s področij vzgoje in izobraževanja, zdravstva, farmacije, prava, socialnega dela, računovodskih, knjigovodskih, kadrovskih in tajniških del, prodaje, osebnih storitev in storitev čiščenja. Vodstvene poklice še vedno opravlja več moških kot žensk: decembra 2012 je bilo med generalnimi direktorji in člani uprave v srednje velikih in velikih podjetjih približno 26 odstotkov žensk.

Ženske pozneje in težje napredujejo

Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije, pravi, da so globalno gledano ženske v industriji manj izobražene, zaradi česar tudi prej izgubijo službo. ''Če pride do presežkov delovne sile, bodo po vsej verjetnosti prej odpuščene ženske, ženske imajo tudi nižje plače.'' V SKEI so tako lani opravili raziskavo v podjetjih in ugotovili, da imajo v njihovi panogi ženske kar od 15 do 20 odstotkov nižje plače od moških kolegov. ''Pogledali smo, zakaj so takšne velike razlike, in ugotovili, da sicer ni razlike med zaposlenimi na istih delovnih mestih, razlike nastanejo pa zato, ker ženske pozneje in težje napredujejo, več so na bolniški, zaradi česar je razvoj njihove kariere slabši. Tako tudi opažamo, da je v vodstvu še vedno manj žensk,'' pojasnjuje Jerkičeva, ki sicer tudi sama kot predsednica sindikata, za katerega bi mnogi rekli, da predstavlja bolj 'moške' panoge, ugotavlja, da mnoge moške njena pozicija postavlja v negotov položaj. ''Na začetku so me predstavljali na eni strani kot zgled, češ, tudi ženska lahko to počne, po drugi strani pa imam še vedno občutek, da se moškim kolegom zdi, kot da izgubljajo teren, ko imamo na primer srečanja predstavnikov sindikatov, kjer smo ženske v manjšini. Sama z delom, ki ga opravljam, nimam težav, posel je posel, če si ženska ali moški, ne rabiš tone mišic, poleg tega ženska včasih vodi bolje kot moški. Sicer pa v evropskih deželah nimam težav, ko grem južneje, pa me včasih še postrani gledajo.'' Jerkičeva še ugotavlja, da se je položaj žensk na področju trga dela zadnje čase ustavil, če ne celo poslabšal. ''Tudi na zavodu za zaposlovanje je več žensk kot moških, kadar pride do kriznih trenutkov v podjetjih, poskušajo prej ženske kot moške dati na štiriurni delavnik, v zadnjih letih v tem smislu ne vidim napredka.'' Dodaja, da sama vidi izhod v izobraževanju. ''To je eden od odgovorov na stanje žensk v Sloveniji. Ženske se morajo še vedno bolj potruditi, znanje je pri tem zelo pomembno, tudi v primeru izgube službe imajo več možnosti, da si poiščejo novo.'' Seveda je pri vsem tem pomembna okolica in vzgoja, ki vpliva na to, kako se razume položaj ženske. ''Se mi je pa pred 15 ali 20 leti zdelo, da je situacija za ženske res dobra, zdelo se mi je, da imamo resnično enake možnosti, a kriza je pokazala, kakšna je dejanska situacija.''

Začelo se je v 19. stoletju

Začetki praznika dela segajo v leto 1886, ko je 'Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez' dala pobudo za osemurni delovnik in v ta namen 1. maja na temeljih množičnih demonstracij, ki so prav tako na prvi dan maja leta 1856 potekale v Avstraliji, izvedla splošno stavko. 1. maj je bil tudi dan, ko so se pogosto izvajale menjave delovnih mest in selitve. Na podlagi tega je prišlo do množičnih demonstracij v industrijskih mestih. Tudi v tovarni poljedelskih strojev v ameriškem Chicagu se je v tem času večina delavcev solidarno uprla vodstvu podjetja in grozila s stavko, ker jih je motil 12-urni delovnik glede na to, da so bili plačani vsega tri dolarje na dan, za katere so si v tistem času v restavraciji lahko privoščili zgolj skromen obrok, ki je moral zadostovati za ves dan. Vodstvo podjetja je reagiralo z odpuščanjem in je poskušalo novih 800 do 1000 prostih delovnih mest zapolniti s priseljenci, ki so bili pripravljeni delati za drobiž. Čeprav so v socialističnih časopisih ta nova prosta delovna mesta na veliko propagirali, se je vendarle odzvalo zgolj 300 prosilcev, medtem ko so pred drugimi podjetji ljudje za delo čakali v dolgih vrstah. Ta dogodek je vse do danes ostal velika zmaga sindikatov.

Nasilje na trgu Haymarket

Tri tedne po tem incidentu je August Spies, urednik in založnik delavske revije, na večer 1. maja 1886 na shodu delavcev na trgu Haymarket v Chicagu nagovoril zbrane delavce. Shodu, temelju zavesti delavskega razreda, je sledila večdnevna stavka in je nazadnje 3. maja vodila do nasilnega spopada med demonstranti in policijo, v katerih sta bila ubita dva protestnika. Naslednjega dne se je nasilje še stopnjevalo. Na sicer mirnem shodu pod nadzorom policistov je neznanec mednje vrgel bombo, katere eksplozija je enega moža v modrem ubila, številne pa huje ranila. V naslednjih dneh je zaradi hudih poškodb v bolnišnici umrlo še šest policistov. V nadaljnjih spopadih v ZDA, ki so sledili tako imenovani aferi Haymarket, je bilo ranjenih več kot 200 delavcev, čeprav je bila številka po neuradnih podatkih iz delavskih krogov še veliko večja.

8-urni delovnik

Osem anarhistov, ki so organizirali zborovanja, je bilo aretiranih in obtoženih zarote. Štirje, med njimi tudi urednik delavskega časopisa August Spies, so bili usmrčeni z obešanjem, eden je v svoji celici storil samomor. Trije preživeli so bili šest let pozneje pomiloščeni. Na ustanovnem kongresu tako imenovane 'Druge internacionale' leta 1889 je bil v spomin na žrtve izgreda na Haymarketu 1. maj razglašen za 'dan delavskega gibanja'. Tako so 1. maja v letih 1890, 1894 in 1919 v spomin na dan protesta potekale stavke in množične demonstracije po vsem svetu, delavci pa so dosegli svoje – uveljavil se je namreč 8-urni delavnik. V naslednjih letih se je ta dan v delavskih krogih vedno bolj začel uveljavljati kot praznik dela, prvič pa je uraden status praznika pridobil v 20. stoletju. Prva država, ki ga je uzakonila, je bila Sovjetska zveza, kjer so praznik dela v času hladne vojne praznovali z vsemi častmi in množičnimi paradami.

Pravice delavk

S praznikom dela so tesno povezane tudi ženske. Če sredi 19. stoletja, ko so potekale prve demonstracije, še niso bile zaščitene z mednarodnim pravom, pa je nazorno dejstvo, da so se že zelo zgodaj začele zavedati svojih pravic v delovnem procesu. Že leta 1791 je Olympe Degouges v odgovor na 'Deklaracijo o pravicah človeka in državljana' napisala in objavila 'Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke'. V 19. stoletju je sledila uveljavitev sufražetk, ki so se borile za politično enakopravnost žensk in sprejetje 'Državnega šolskega zakonika', ki je uveljavil obvezno šolanje tudi za dekleta. Leta 1857 so ženske prvič šle na ceste. V ZDA so tekstilne delavke stavkale zaradi nečloveških delovnih razmer in nizkih plač ter ravno na podlagi tega je na socialistični internacionali v Köbenhavnu leta 1910 nemška socialistka Clara Zetkin predlagala, naj se ta stavka zaznamuje z mednarodnim dnevom žena.

Prelom je 'Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk'

Pravice žensk so bile prvič po mednarodnem pravu zaščitene v 'Splošni deklaraciji človekovih pravic', ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III), še bolj pa je (vsaj mednarodnopravno) ženske zaščitila 'Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk', sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov leta 1979, ki je med drugim zagotavljala pravico žensk do enakih možnosti za zaposlitev, pravico do svobodne izbire poklica in zaposlitve, napredovanja ter drugih ugodnosti, ki so bile do tedaj pretežno domena moških. Prav tako konvencija daje ženskam pravico do enakega plačila, enake obravnave za delo enake vrednosti, pravico do socialne varnosti, zdravstvenega varstva in varstva pri delu. Ta konvencija je zaščitila tudi noseče ženske in prepovedala prekinitev delovnega razmerja zaradi nosečnosti, uzakonila je plačan porodniški dopust, socialno varnost in zagotovila posebno varstvo žensk med nosečnostjo na delovnih mestih, ki bi nosečnicam lahko škodovala. Na podlagi te konvencije se je oblikoval Odbor za odpravo diskriminacije žensk, ki naj bi nadzoroval izvajanje konvencije.