Ni si želela opravljati poklica, ki ga je morebiti preizkusila že kot študentka. "Poštarka bom. Kolo tako ali tako ni moja najmočnejša športna disciplina, kaj šele orientacija sredi Ljubljane. To bo zabavno!" si je dejala in se vesela izziva, ki je bil pred njo.

Dobila je odličnega mentorja

Branko Kunič je poštar že več kot 10 let, Šiško pozna bolje kot večina od nas svojo kopalnico. "Prav vesela sem, da je me bil pripravljen za en dan vzeti pod svoje okrilje. Tistega dne je zaradi mene službo končal kakšni dobri dve uri kasneje, kot bi jo na navaden delovni dan," nam je zaupala novopečena poštarka.

"Ko sem ob 5.30 oblačila svojo novo poštarsko uniformo (prav simpatično preveliko, mimogrede) in 'travmirala' nad dejstvom, da je zunaj 'Sibirija', me je Branko s tistim srce parajočim pogledom seznanil z dejstvom, da moje rokavice (ki ne spadajo v uniformo, ki jo zagotovi Pošta) niso primerne," nadaljuje z opisovanjem svoje dogodivščine Nuša. "Kako to mislite? Usnjene so! On pa mi odvrne, ravno zato, prste morate imeti proste, pa jih verjetno ne mislite zdaj odrezati, ali pač? Niti slučajno. Raje zmrznem, sem si mislila,"  nam je povedala v nadaljevanju in priznala, da se je po nekaj minutnem prepričevanju le vdala in vzela njegove. "On je bil nato brez. Še zdaj sem mu hvaležna!"

Navdušena, kako vestni so poštarji

"Branko ne samo, da ve, kje je kakšna hišna številka v Šiški, on ve, da v tisti hiši na koncu ulice živi gospa, ki dela v vrtcu. In če ima zanjo priporočeno pošiljko, ki jo bo morala podpisati, ji pošto prinese kar v vrtec, ki mu je ravno na poti," še navdušeno pojasni Nuša in doda: "Ko sem ga vprašala zakaj, mi je svoje dejanje pojasnil z besedami, da gospa že tako in tako pride iz službe utrujena, zato ne vidi razloga, zakaj bi morala hoditi še na pošto po pismo, če ji ga lahko on spotoma dostavi. No, to ni več poštar. To je pač Branko," še zaključi Nuša.

Junaki vsakdana so vsepovsod okoli nas. Samo odpreti moramo oči in jih opaziti. Se jim nasmejati in reči: "Lep dan vam želim!"