Karneval v Riu de Janeiru poteka že tri stoletja, v tem času pa je postal največja kostumirana zabava na svetu. Ob vsem tem pa ne gre le za festival dinamične glasbe, energičnega plesa, razkošnih kostumov in prikrite erotike.

Profesionalna plesalka sambe Anny Alves, Brazilka z zagrebškim naslovom, ki na karnevalu sodeluje že šest let, razkriva, da gre za izjemno zahtevno tekmovanje, ki zahteva špartansko disciplino, dobro organizacijo in številna odrekanja. Kajti le najboljše šole sambe so lahko del spektakla na 700 metrov dolgem Sambodromu, ki ga je v 80. letih prejšnjega stoletja zasnoval slavni brazilski arhitekt Oscar Niemeyer. Vanj se lahko umesti kar 90.000 ljudi, ki prihajajo z vsega sveta, za vstopnico na karneval pa plačajo od 20 do celo 2500 evrov, kolikor stane območje VIP. 

"V času karnevala je v brazilskih mestih posebno vzdušje. Povsod se pleše, poje in pije tradicionalni koktajl caipirinha, a vrhunec je štiridnevni festival na Sambodromu. Traja od četrtka do nedelje, na njem pa sodeluje 27 šol, 12 iz skupine Especial in 15 iz serije Ouro. Tri dni zatem so razglašene zmagovalne skupine. Doslej je bilo pet najboljših, leta 2024 pa jih bo šest," je pojasnila Anny in dodala, da bo na naslednjem karnevalu, ki bo potekal od 9. do 17. februarja, plesala za šolo sambe Unidos de Padre Miguel. 

Žirija pri ocenjevanju gleda vsako podrobnost: koncept določene parade (vsako leto mora biti druga tema), kostume, koreografijo ... Vsi morajo dihati kot eno, kar pa ne zveni prav nič lahko, če upoštevamo, da vsaka šola na Sambodromu predstavlja približno 3000 članov. Najprej nastopi manjša skupina "comisso de frente", ki skozi koreografijo in kostume uvede občinstvo v zgodbo, nato pa po določeni hierarhiji sledijo ostali člani.

"Vsaka šola ima eno uro za spektakularen in energičen nastop in če ne spoštuje časa, izgublja točke. Preverja se tudi, ali vsi člani ves čas pojejo, ali je kostum popoln ... Denimo včasih sem si zlomila krilo – del kostuma, kar je grozen občutek, saj negativno vpliva na oceno," je razkrila Anny, ki se vedno trudi, da je njena oprava glamurozna. Po navodilih njene šole jo ustvarja Atelier Sollis, med materiali pa so fazanovo perje, kristali Swarovski, jekleni deli, poldragi kamni, zlato ...

Izdelava traja približno mesec dni, cena pa se dvigne vse tja do 4000 evrov. Anny mora imeti eleganten kostum, ker ima naziv "muza". To pomeni, da pleše sama pred večjo skupino ljudi, imenovano "ala", in vodi "carro allegorico". Na njej je šolska maskota, ki je na Unidos de Padre Miguel rdeči bik. Vsaka šola ima od osem do deset muz in plesalci morajo, da to postanejo, izpolnjevati vrsto kriterijev. Poleg privlačnega videza se gledajo tudi osebnost, talent, predanost, angažiranost ...

"Najvišji naziv je kraljica sambe, ki pleše pred skupino bobnarjev, kar so moje sanje. Ta proces sem začela, a se mi ne mudi. Tudi za to bo prišel čas," je dejala.

Priprave na karneval se začnejo že en mesec po koncu prejšnjega. Nato "carnavalesco", glavni producent, z ekipo ljudi – koreografom, scenografom, kostumografom ... – snuje zgodbo, s katero se bo neka šola predstavila naslednje leto na Sambodromu. Nastane nova himna, nato pa se začnejo vaje. Ker Anny živi na Hrvaškem, svojo koreografijo vadi doma s spletnim trenerjem, en mesec pred karnevalom pa se odpravi v Brazilijo.

Tam ima ekipo sodelavcev – osebno asistentko, osebo za stike z javnostjo, vizažistko, frizerko, snemalca in fotografa – drži pa se tudi posebnega režima. Telovadi več ur na dan, pazi na prehrano in se izogiba alkoholu. Pitje je še posebej prepovedano za nastopajoče na Sambodromu (kjer je tudi generalna vaja), saj jih lahko izločijo s karnevala.

"Šolske predstave se začnejo okoli desetih zvečer in trajajo do šestih zjutraj. Ves dan sem tako navdušena, da ne zaužijem nič drugega kot vodo. Ko je vsega konec, me prevzame neverjetna sreča," je povedala Anny, ki je začela plesati sambo kot deklica v svojem rojstnem kraju Salvador. 

Bila je očarana nad kostumi in glamurjem karnevala, ki ga je takrat lahko spremljala le po televiziji, in sanjala je, da bi se tam nekoč pojavila. Sčasoma je napredovala kot plesalka in pred 15 leti postala profesionalka. Plesala je v Riu de Janeiru, a tudi po vsej Evropi, zato je po spletu okoliščin prišla na Hrvaško. Tam živi že deset let, zadnjih sedem pa vodi tudi šolo sambe v Zagrebu.

"Šol sambe je v Riu de Janeiru veliko, večina prihaja iz favel, na sambadrom pa pridejo le najboljši. Potrebnega je veliko truda, dela, pa tudi denarja. V šolo se lahko vpiše vsak, neodvisno od spola, starosti, videza, poklica in statusa. Karneval spodbuja strpnost, vključenost in raznolikost, zato so dobrodošli tudi transvestiti in istospolno usmerjeni. Sploh ni treba, da so Brazilci. Ljudje iz vseh delov sveta se lahko naučijo plesati sambo in se udeležijo karnevala. Pomembno je le, da imajo občutek za ritem, da so se pripravljeni učiti in da cenijo kulturo Brazilije, iz katere izvira vsa ta umetnost," je zaključila Anny Alves.

Vir: www.gloria.hr