Med slednje se sicer na prvi pogled ne uvršča kraljica Ana, katere vladavina je trajala od 1702 do 1714 in ki je predstavljala inspiracijo za zgodbo filma Najljubša. Film je bil na letošnji podelitvi oskarjev nominiran v kar desetih kategorijah in si število največ nominacij delil s filmom Roma, a slavila je le Olivia Colman za glavno žensko vlogo in na presenečenje vseh premagala veteranko Glenn Close, ki ji kipca kljub sedmi nominaciji ponovno ni uspelo osvojiti. Zaslužen prejem oskarja Colmanove, ki je za vlogo prejela tudi bafto in zlati globus, je spremljal eden najbolj ganljivih in prisrčnih zahvalnih govorov, kar so jih bili gledalci deležni v zadnjih letih.

Kratek sprehod skozi zgodovino oskarjev pokaže, da so filmi z "britanskimi kraljicami" v glavnih vlogah recept za uspeh. Leta 2006 je slavila Helen Mirren z oskarjem za glavno vlogo v Kraljici, Judi Dench pa leta 1998 za upodobitev kraljice Elizabete I. v Zaljubljenem Shakespearju za stransko vlogo. Čeprav se je Dencheva v filmu pojavila le za osem minut, je prepričala člane Akademije. Tudi izvrstna Cate Blanchett je bila za upodobitev kraljice Elizabete I. nominirana za glavno vlogo v letih 1998 (Elizabeta) in 2008 (Elizabeta: Zlata doba), vendar se je morala zadovoljiti z zlatim globusom in bafto na podelitvi leta 1998.

Britanska kraljica Ana tako v Najljubši predstavlja osrednji lik filma, katerega glavna nit je njeno razmerje s svojo dolgoletno prijateljico iz otroštva in ljubimko lady Sarah Churchill, ki jo je odlično upodobila Rachel Weisz, ter njeno mlajšo sestrično Abigail, v podobi Emme Stone. Lady Sarah nevrotični in fizično oslabljeni kraljici pomaga voditi državo oz. ji vladati, čeprav je zgodba o vojni med Veliko Britanijo in Francijo v samem filmu obstranskega pomena. Abigail, ki jo vodijo vzgibi povzpetništva, vidi priložnost za pobeg iz revščine in uveljavitev na dvoru, zato se po odkritju skrivnega razmerja med kraljico in lady Sarah odloči prevzeti mesto slednje v kraljičini postelji. Vse tri igralke so bile zaradi izjemne igre nominirane za oskarja – Olivia Colman za glavno vlogo, Rachel Weisz in Emma Stone za stranko žensko vlogo (slednji sta za svoje delo v preteklosti že prejeli oskarja). Colmanova je za potrebe vloge pridobila 16 kg, Stonova odlično osvojila britanski naglas (kot edina Američanka v filmu), Rachel Weisz pa ustvarila eno svojih najboljših vlog močne, oblasti in nadzora željne ženske, ki ljubi kraljico. Težko si je predstavljati, da bi lady Sarah upodobila Kate Winslet, ki ji je bila vloga najprej namenjena.

Zgodba filma se opira na resnične dogodke, ki pa so jim dodani elementi zgodbe oz. dogodki, ki bi se glede na zgodovinske vire lahko tudi v resnici zgodili. Deborah Davis je scenarij zasnovala že leta 1998, vendar projekt v takratnem času ni bil ustrezno finančno podprt, saj produkcijskih hiš zgodba o treh močnih ženskih karakterjih, ki obenem tvorijo lezbični trikotnik, ni prepričala. Skoraj dvajset let kasneje je projekt dobil zeleno luč, režija pa je bila zaupana grškemu režiserju Yorgosu Lanthimosu, ki si je s filmi, kot sta Ubijanje svetega jelena in Jastog, že utrdil ime v svetovnem merilu. Film je bil posnet v 45 snemalnih dneh, pri čemer je režiser za osvetljavo uporabljal le naravno dnevno svetlobo in sveče. Lanthimos je pri snemanju uporabljal posebne snemalne kote, dialogi pa so zelo premišljeni in pogosto satirični (film je bil na zlatih globusih nominiran v kategoriji "mjuzikla in komedije"). Zagotovo se bodo v filmsko zgodovino zapisali posamični prizori, med katerimi je potrebno izpostaviti "moderni" ples na klasično baročno glasbo, v izvedbi Rachel Weisz in Joea Alwyna.

Najljubša tako ni klasična kostumska drama – gre za prepričljivo zgodbo o ljubezni, moči in ženskih osebnostih ter kot taka sodi med filme, ki jih je še vedno premalo. Ponovno pa se je tudi izkazalo, da gledalci na platnu radi gledajo spletke na britanskem dvoru.