Christie Brinkley je v svojih novih memoarih z naslovom "Uptown Girl" opisala boleč trenutek, ko je odkrila, da jo njen takratni mož, arhitekt Peter Cook, vara z osemnajstletnico. Dogodek se je zgodil leta 2006 na maturantski slovesnosti v Hamptonsu, kjer je imela govor. Neznan moški je pristopil do nje in ji razkril moževo nezvestobo, kar jo je povsem šokiralo.

Moževa reakcija je potrdila sum

Brinkleyjeva je v knjigi opisala, kako je po šokantni novici pogledala proti možu, ki je sedel med občinstvom. Cookov pogled in kretnje so ji takoj potrdile, da je moški govoril resnico. V trenutku se ji je podrl svet. Občutek ponižanja in izdaje jo je skoraj prevzel, a je uspela ohraniti mirno kri in dokončala svoj govor.

Prijateljice in otroci kot opora v težkih časih

Po slovesnosti se je Brinkleyjeva zatekla k prijateljicam, ki so ji ponudile oporo in pomoč. Skupaj so preiskale družinski računalnik in odkrile številne dokaze o Cookovi aferi, vključno s fotografijami.

Sledila je dolgotrajna in boleča ločitev, ki je trajala kar šest let. Brinkleyjeva in Cook sta se borila za skrbništvo nad hčerko Sailor in sinom Jackom, ki ga je Cook posvojil. Brinkleyjeva je v memoarih opisala strah, ki jo je preveval, da bi izgubila otroke, kljub predporočni pogodbi.

Po enem od sodnih zaslišanj je Brinkleyjeva javno spregovorila o Cookovem narcisizmu. To je sprožilo val podpore žensk, ki so se znašle v podobnih situacijah. Brinkleyjeva je prejela številna pisma, v katerih so ji ženske izražale hvaležnost za njeno odkritost in ji dajale vedeti, da ni sama.

Kljub težkim preizkušnjam je Brinkleyjeva našla moč v svojih otrocih, Alexi Ray, Jacku in Sailor. Prav oni so jo spodbudili, da deli svojo zgodbo z javnostjo. Brinkleyjeva je v knjigi zapisala, da je večkrat podvomila, ali si bo kdaj opomogla od te izkušnje, a so ji otroci vedno stali ob strani.

Vera v ljubezen kljub bolečim izkušnjam

Kljub štirim neuspešnim zakonom Brinkleyjeva še vedno verjame v ljubezen. Čeprav je forenzični psihiater, ki ga je obiskovala med ločitvijo od Cooka, dvomil, da si bo kdaj opomogla od travmatičnih izkušenj in znova zaupala moškemu, Brinkleyjeva ostaja optimistična. Morda se tam zunaj skriva čudežni moški, a če ga ne najde, je tudi to v redu, pravi.

Nova knjiga kot oblika terapije

Pisanje memoarov je bilo za Brinkleyjevo terapevtsko. Z deljenjem svoje zgodbe je želela pomagati drugim ženskam, ki so se znašle v podobnih situacijah.

 Vir: people.com, instyle.com, nypost.com