Kmalu bo namreč minilo okroglih štirideset let, odkar je Damjana Golavšek doživela svoj maturantski ples, ta večer pa ji je bil takrat, tako kot vsem, izjemno pomemben. Še zdaj se ga spominja z veseljem in pravi, da je bilo lepo, obleko pa ji je sešila mama: 'Drugače ni šlo, ni bilo dovolj denarja, da bi kupili novo. Na plesu sem zapela znamenito pesem Gaudeamus in dvorana se je kar zatresla. Mislim, da sem prav takrat prvič začutila moč velikega ozvočenja in svojega glasu,' se spominja Damjana, ki je v prihodnjih letih sprva študirala razredni pouk, nato pa vse bolj puščala sled na slovenski glasbeni sceni.

Kot pravi sama, tudi zdaj najraje poje na odru, v živo pred občinstvom, saj se tedaj vzpostavi povezava med njo in publiko, ki jo tako zelo obožuje: 'Valovimo skupaj, smo eno. Sama tedaj izgubim ego in samo sem, obstajam samo v tistem trenutku, stoodstotno in to mi veliko pomeni,' nam zaupa Damjana, ki je oder oboževala že kot majhna deklica. 'Vedno sem imela rada oder, uživala sem v pozornosti in odobravanju. Imam še vedno enako tremo kot tedaj, le da jo zdaj znam večinoma obrniti sebi v prid, saj vem, da je adrenalin lahko tudi dober, tudi za glasilki.'