Odraščala si v zelo glasbeni družini, si že kot majhna deklica vedela, da si tudi sama želiš postati pevka?

Že kot majhna deklica sem rada pela, občudovala sem razne pevke in po tihem sanjala, da bi bila kot one. Želela sem biti pevka, vendar nisem nikoli zares verjela vase.

Pred kratkim si izdala posodobljeno in ubesediljeno manj znano melodijo dedka Slavka Avsenika. Kakšno odgovornost čutiš, ko nadaljuješ njegovo tradicijo?

Nadaljevati njegovo tradicijo je res velika odgovornost. Dedkovo glasbo res cenim in spoštujem, zato se zavedam, da kakršnakoli priredba njegove glasbe ni nujno primerna. Lahko rečem, da se kot glasbenica čutim tudi nekoliko odgovorno širiti njegovo glasbo. Če ne drugače že zaradi naših potomcev. Želela bi, da ostane večen, tako kot je npr. Mozart.

Najboljši nasvet, ki si ga dobila od njega ...

Bom rekla, da mi je najbolj ostal v spominu ta, da si moraš upati in biti predan temu, kar si želiš. Nikoli ne veš ali ti bo uspelo, tudi on si ni nikoli predstavljal ali si drznil pomisliti na tak uspeh kot ga je imel. Vendar si je upal, kljub neodobravanju domače publike, kljub temu, da je bil samouk. Glasbo je enostavno čutil. V življenju se je ukvarjal s tem, kar ga je veselilo in to je bil tudi en izmed njegovih nasvetov. Če želiš biti srečen, počni tisto kar te veseli.

Za narodno-zabavno glasbo je nekaj časa veljalo, da počasi umira, zdaj pa se zdi ravno nasprotno, prišla je v mesta in v velike dvorane. Kaj se je zgodilo?

Zakaj je prišlo do tega “premika” ne bi znala točno povedat. Je pa res, da v mesta prihaja vedno več mladih iz cele Slovenije, torej konkretno Ljubljana ni več mesto le Ljubljančanov. V Ljubljani je veliko Gorenjcev, Štajercev, Dolencev, tudi Primorcev in Prekmurcev. Skratka, v mesto prihajajo nove generacije, ki jim je narodno-zabavna glasba nekoliko bližje oziroma imajo do nje drugačen odnos. Morda je kaj povezano tudi s tem. Velik vpliv imajo tudi mediji, zvezdniki, glasbeniki, ki postajajo vedno bolj strpni in spoštljivi tudi do te glasbe.

Tudi predstava narodno-zabavne glasbe v podobi kozolcev, senikov, traktorjev, harmonik in narodnih noš je začela počasi izginjati… Kako jo sprejemajo mladi?

Tudi meni se zdi, da jo narod vedno bolj sprejema ali pa ji daje priložnost. Po mojem mnenju je imel na to velik vpliv prihod nove mlajše generacije na narodno-zabavno sceno. Velik vpliv pri tem so imeli Modrijani, kar dokazujejo vsako leto tudi s svojim uspešnim koncertom Noč Modrijanov. Narodno-zabavno glasbo so nekoliko približali komerciali, s čemer so jo približali tudi mladi publiki. Potem je tu razcvet novih mlajših ansamblov, ki jih je danes res ogromno. Skratka, kot zaznavam je narodno-zabavna glasba vedno bolj sprejemljiva tudi v mestih, kot tudi pri mladih. 

Pred nekaj leti si začela sodelovati tudi z bratovim ansamblom. Kako se sicer razumeta s Sašom? Bi lahko rekla, da sta zaradi glasbe še bolj povezana?

S Sašom se vedno bolje razumeva. Včasih sva si šla kar malo na živce, on meni zaradi nagajanja, z bratom sta imela premoč nad nama s sestro, jaz pa verjetno njemu, ker sem za svojo obrambo pričela jokat in ga “zašpecala” mami. Potem sva se nekoliko odtujila, jaz sem hodila v srednjo šolo v Ljubljano, tako da sem bila doma le med vikedni, takrat pa njega ni bilo doma, saj so imeli vedno kak koncert. Ko sem leta 2015 prvič oblekla narodno nošo in se mu kot gostja pridružila na odru, se je med nama začel ustvarjati tudi nov odnos. Postajava vse bolj povezana. Oba se ukvarjava z glasbo, zato imava tudi vedno več skupnih tem za pogovore, potem problemov, ki jih kot glasbenika spoznavava ... Včasih mi da kakšen nasvet, svoje mnenje ... Lahko rečem, da sva zaradi glasbe še bolj povezana, čeprav se zelo, zelo malo vidiva. Poleg glasbe pa tudi Sašo manj nagaja in jaz več ne jokam. (smeh) 

Kako je z njim sodelovati poslovno?

Sašo ima poseben občutek za ljudi. Je zelo spoštljiv in uvideven do drugih. Z njim vedno rada sodelujem, veliko mi pomeni njegovo mnenje in zaupanje.

Glede na to, da ste povsem glasbena družina so vaša družinska srečanja verjetno zelo zabavna in ne minejo brez tega, da ne bi kdo v roke prijel harmoniko?

Oh, moram vas malo razočarati. V veliki večini ljudje mislijo, da je res tako pri nas doma, pa ni ravno tako. Večja družinska srečanja so bolj ob kakšnih praznikih. Harmoniko igra le Sašo in jo pusti kar doma, ko se vsi skupaj zberemo. Tako da se ob takih srečanjih bolj pogovarjamo o  glasbi, igramo pa skoraj nikoli. Če pa že, pa se kdo usede za klavir in kaj zaigra, ampak bolj tako “ambientalno”.

Kakšno glasbo sicer poslušaš v prostem času? Kdo so tvoje glasbene vzornice?

V prostem času poslušam kar raznoliko glasbo. Od popa do komerciale, do rocka, jazza, bluesa, občasno kakšen bolj country stil, vedno več akustične glasbe ... Moja glasbena vzornica je že od nekdaj Whitney Houston. Poleg nje pa se zgledujem še po drugih pevskih mojstricah kot so Barbara Streisand, Christina Aguilera, Anne Murray, Natalie Cole, Norah Jones, Ella Fitzerald, Aretha Franklin, Ditka Haberl in še mnogo drugih ... Od moških glasbenikov so mi pa najbolj blizu trenutno John Mayer, Rod Stewart, Eric Clapton, Bryan Adams, Bruno Mars, Tom Misch itd. 

Kakšni so tvoji glasbeni načrti za prihodnost?

Moji glasbeni načrti so nadaljevati svojo pot, ki jo počasi ustvarjam. Veselim se vsakršnega sodelovanja z očetom, z bratom in njegovim ansamblom ter z bratrancem Blažem. Torej prenašati dedkovo glasbo naprej, tudi do mlajših generacij. Z Blažem si želiva izdati CD z atovimi priredbami, tako da je to nek cilj v bližnji prihodnosti. Drugače je bila pa v meni še preden sem “vstopila” na narodno-zabavno sceno želja po bendu. Tako da je ta želja še vedno močna in želim se preizkusiti tudi v drugi zvrsti glasbe, ki mi je pevsko zaenkrat še bolj mamljiva kot narodno-zabavna.