Kratke hlače. Vem, načeloma jih poznate in na tem kosu oblačila ni nič posebnega. Za mnoge. Obstaja pa tudi ena skupina ljudi v katero spadam tudi sama. Potrebovala sem namreč natanko 32 let, da sem javno in (skoraj) neobremenjeno začela nosit nekaj, kar je za druge logična izbira. Leta in leta sem se pakirala v pajkice in tlačila svoje telo v neke kvazi zooževalne konstrukte modne industrije ter se pri tem, ko mi je švic tekel v oči, lagala ljudem, da mi je hladno. Hladno od idiotizma, bi rekla. Tako neizmerno neumna sem bila samo zavoljo tega, ker ... tri, štiri - nisem (bila) zadovoljna s sabo. In več kot lastno udobje so mi pomenili pogledi in komentarji drugih. Ker sem s tem odraščala. Ker sem si mislila, da če nimam 2 metra dolgih nog s fijev mojega zapestja, da bodo ljudje množično omedlevali ob pogledu na tresljaje, ki jih povzroča moje baročno obarvano telo. In sem se zavijala v razne plasti, ki seveda niso skrile dodatnih kilogramov, so pa mi omogočale prenosno savno. Prelepo. Pri 40 stopinjah je to res raj na zemlji.

In ne to ni post za vse fanatike, ki boste zdaj planili, da je prekomerna teža nezdrava in boste hoteli s kamilicami preko ekrana izgnati debelega hudiča. Ker ne govorim o tem. Govorim o pogledu na sebe, ki ga vlačimo s sabo in s katerim se omejujemo do te mere, da pozabimo izživeti najpreprostejše. Skakat z ladje, igrat odbojko na mivki, ne crknit od jebene vročine. To zamujamo. Mi s kompleksi. Kakršnikoli že ti so.

Rada bi vam rekla, da te nezadovoljstvo s sabo mine, ko odrasteš in dojameš, kar zares šteje in, da naenkrat ponosno parodiraš v vročih hlačkah ter si v glavi prepevaš I'm too sexy. Rada bi ... a je resnica doma drugje, ker te zadeve nikoli zares ne izhlapijo. Sicer si oblečeš kratke hlače, a si vedno malo pred bedro držiš torbico ali pa čez vlečeš majico. Zakaj? Ker so ti po poti dali vedeti, da nisi norma za to, kar je v tem svetu tretirano kot lepo.

Zatorej. Kaj bomo? Ne da se mi po svetu hodit v burki, ker to ni del moje religije. Moja religija je ljubezen. In baje bi naj slednjo čutila tudi do sebe. Tako da ... Jaz se bom dala v kratke hlače. In krila. In v krila, ki jih je modna industrija zjebala v kratke hlače. Pri tem bom vsaj 80 odstotkov ponosna na sebe in 5 odstotkov nesigurna. Ostalih 15 pa jezna na svojo nesigurnost. In potem si bom rekla, da sem lepa. Ne, ker ni prostora za izboljšanje, ne, ker bi si s tem dala prosto karto za lenobo, ampak zato, ker sem. Lepa od zunaj in prelepa od znotraj.

In svet bo naenkrat tudi lepši do nas, veste. Z nami (skoraj) zadovoljnimi s sabo. In z nami, ki ne bomo zavite v tisočere plasti guglale karto za Aljasko.