Maja, kako je za vas, ko se iz voditeljskega studia preselite na teren? Se takrat še bolj začuti novinarski adrenalin?

Zagotovo. Tudi vodenje v studiu zna biti precej adrenalinsko, a tam je vseeno v ozadju ekipa, ki ti v najzahtevnejših situacijah priskoči na pomoč. Če denimo odpove slušalka, ti čas odmerja asistent režije. Na terenu tega ni. Tam si odvisen od sebe in snemalca, nobene cone udobja ni. Ima pa ravno zato terensko delo poseben čar, ki se ga ne da primerjati. Tam se znajdeš ali pa se ne znajdeš, preživiš ali pa odpoveš. Nobene vmesne poti ni, zato praviloma novinarji na terenu zaživimo. Včasih se hecamo, da bolj ko gre vse narobe, bolj "nam dogaja".

Ko se zgodi nekaj tako velikega, kot je smrt papeža – kaj vas najprej preplavi? Čustva, občutek odgovornosti ali predvsem želja po informacijah?

Ko je na velikonočni ponedeljek umrl papež Frančišek, sem bila z družino na morju. Poklicala me je urednica in mi povedala, kaj se je zgodilo. Dogovorjeni smo namreč bili, da bom šla v Rim. A ker bi trajalo predolgo, da bi se z morja odpravila v Ljubljano, spakirala in potem šibala v Rim, so poklicali Marka. Vse je izšlo še bolje, kot smo načrtovali. Marko je bil izjemen, odlično je poročal o Frančiškovi smrti, o pripravah na pogreb in še posebej s same pogrebne slovesnosti. Mi pa smo iz studia v živo prenašali pogrebno mašo in pripravili 3 ure zares vsebinskega programa, na katerega sem zelo ponosna.

Kako usklajujete zahtevno novinarsko delo z družinskim življenjem, še posebej ob nenadnih in hitrih odhodih na teren? Je to za vas še vedno izziv?

To je naš poklic. Novinarka sem od svojega 21. leta, "breaking news" je del mene, moji to zelo dobro vedo. Izziv je vedno bolj na strani vsebine kot logistike.

Kdo vse je bil del vaše ekipe pri poročanju iz Vatikana? Kako pomembno je, da ste s snemalcem na terenu uigrani in da med vama vlada zaupanje?

V Vatikanu sva bila s snemalcem Edijem Sepom. Zelo dolgo se poznava, kar nedvomno pomaga. V Rim sva šla denimo z avtom, a je vožnja minila zares hitro, ker sva veliko klepetala, pogovarjala sva se o tem, kako bova snemala, kam se bova postavila za javljanje v oddajo. Ključno je zagotovo medsebojno zaupanje. On ve, da bom jaz opravila svoje delo, in jaz niti za sekundo ne podvomim, da slika ne bo popolna.

Kako poteka komunikacija in usklajevanje pri izrednih novicah?

Velikooooooo telefonskih klicev je. Mi imamo dnevno na sporedu 4 informativne oddaje in še kratke novice ob 16. uri. Za vsako od oddaj te pokliče urednik, ki jo ureja. Z vsakim posebej dorečemo, kaj želi, kdaj potrebuje material, kdaj se je treba postaviti na pozicijo za javljanje v živo, ... Pestro je, kar je v resnici zelo v redu, ker dan mine kot bi mignil.

Ste se ob tem dogodku ponovno zavedli, kako poseben je poklic novinarja – biti priča zgodovini in jo posredovati gledalcem?

Zagotovo. Največja odgovornost je v tem, da se vsebinsko zares dobro pripraviš. Da temo naštudiraš. Potem vse te informacije shraniš v glavi in ko je treba, o njih pripoveduješ.

Kako se pripravite na dolge, intenzivne dni na terenu? Imate kakšno rutino, ali se preprosto vržete v dogajanje in se sproti prilagajate razmeram?

Meni bolj ustreza, da se stvari odvijejo spontano. Ne maram pretiranega načrtovanja, ker se v življenju vse vedno zgodi, kot se mora. Nobenih pretiranih priprav nimam, pozorna sem le na to, da imam vedno pri sebi polnilec za telefon, power bank oziroma prenosno baterijo za polnjenje in denarnico. Vse ostalo pa ... vzameš, tako kot pride.