Poklic stevardese ni tako zelo vsakdanji. Kako te je pot pripeljala do tega?

Jaz sem čisti kliše – enostavno sem bila v letenje zaljubljena že kot majhna deklica. Prvič sem letela iz Maribora na Brač in nazaj z družinskimi prijatelji, od takrat sem z letenjem zasvojena in sem si želela postati stevardesa, delati nad oblaki (smeh).

Seveda sem sanje dala na stran, saj je bilo treba končati šolo, dobiti izobrazbo, sploh pa v Sloveniji nisem zasledila, da bi naša letalska družba ponujala zaposlitev. Splet okoliščin me je pripeljal v Nemčijo, kjer sem se s prijateljico, bivšo stevardeso, pogovarjala o tem poklicu. Rekla mi je: "Jeanine, ti se moraš prijaviti na „Assessment Day“ pri letalski družbi, ti si rojena za to delo …" In sem se. Dobila sem povabilo in šla v Frankfurt na razgovor. 

Kolikor je znano, so sprejemni izpiti za kabinsko osebje precej zahtevni in obsežni. Kako je to potekalo pri tebi?

Najprej sem se on-line prijavila na zaposlitveni oglas in v enem tednu sem že dobila klic iz letalske družbe, da me vabijo na srečanje, a da naj bom oblečena stevardesi primerno, da nas kar najbolje vidijo, ali vizualno ustrezamo njihovemu kolektivu. Bilo nas je 20. Začeli smo s predstavitvijo: kdo sem, starost, od kod prihajam, letalske izkušnje … in to vse v nemškem in angleškem jeziku. Po predstavitvi nas je nadaljevalo samo še osem udeležencev, saj so nekateri prišli v jeansu ali pa enostavno niso ustrezali njihovim vizualnim merilom. Ostali smo nadaljevali z matematičnim testom, testom iz angleščine in nemščine. Vse sem uspešno rešila, poleg mene pa je še štirim udeležencem uspelo priti do morebitnega sodelovanja. To je bil prvi korak do tritedenskega treninga v Münchnu. Po uspešno zaključenem treningu in tridnevnem šolanju v Frankfurtu sta nas čakala še dva poleta z inštruktorji in končni „check-flight“. Po opravljenem zadnjem letu sem dobila zaposlitveno pogodbo in nastopila moj sanjski poklic. Vse skupaj, od prve poslane prošnje pa do pridobljene pogodbe, je trajalo približno pol leta; od sredine julija pa do sredine decembra 2015.

Kako izgleda tvoj običajni delovni dan oziroma noč?

Ko sem pred letom in pol delala pri komercialni letalski družbi, smo do 15. v mesecu dobili mesečni delovni plan za naslednji mesec. Tam so bili že vpisani planirani leti: na kateri dan in ob kateri uri letimo. Če smo npr. leteli ob 8.00, smo morali biti z ekipo uro in pol pred vpisom (Check-in) že v našem kabinetu. Ekipo sestavljajo pilot, kopilot, purser, šef/ica stevardes in še 3 stevardese/stevardi. Pilot nam je povedal vremenske razmere, če so pričakovane turbulence, čas letenja ter temperaturo na destinaciji. Purser pa je preveril/a naše znanje v zvezi z morebitnimi ekstremnimi situacijami, npr. požar, če potnik doživi infarkt, če je nekomu slabo, kdaj moramo zasilno pristati in kako ravnati v tem primeru. Nato smo odšli na letalo, najprej je sledil varnostni pregled in pregled varnostne opreme (gasilni aparati, kisik, plavalni jopiči, varnostni pasovi …). Po pregledu smo sporočili, če je vse v redu. Nato smo pregledali catering, če smo dobili dovolj hrane in pijače in posebna naročila za potnike z alergijami in podobno. Nato se je kmalu začelo vkrcavanje potnikov, pri katerem aktivno pomagamo s kovčki, vodimo do pravega sedeža ...  Ko so potniki na svojih mestih, nam je purser prebral/a varnostne ukrepe, me/mi pa smo to nazorno prikazali z maskami, plavalnimi jopicami in varnostnimi kartami. Mi smo temu interno rekli, da odplešemo balet (smeh). Po baletu smo pregledali, če je letalo varno, da so potniki pripeti in pripravljeni na vzlet. Po vzletu smo približno 10 do 15 minut počakali na pilotovo dovoljenje, da vstanemo in začnemo s pripravami vozičkov s hrano, prigrizki in pijačo. Glede na dolžino leta smo postregli s hrano in pijačo, na koncu pred pristankom pa še 'Duty Free' ponudbo. Za pristanek smo morali vse varno spraviti in pregledati, da so potniki varno pripeti. Po pristanku smo se zahvalili potnikom, da so bili na našem letu in jim zaželeli lep dopust. Odvisno od plana smo pospravili letalo in se pripravili na povraten let ali pa smo šli proti hotelu.

Odkar sem pri zasebnem podjetju, imam malo drugačno delo. Delam sama, kar pomeni, da je organizacija ključna. Pred letom sem približno uro in pol na letalu, sprejmem catering, pregledam, da je vse naročeno, dostavljeno, pripravim prigrizke in pijačo. To je odvisno od tega, koliko potnikov imam in kako dolg let je pred nami. Delo na zasebnih letalih je zelo osebno, od nas se pričakuje, da že vnaprej vemo oziroma poznamo njihove želje. Treba je biti fleksibilen, saj niti en let ni enak drugemu. Po pristanku počistim letalo in ga pripravim za nov let. Ponavadi ostanemo kakšen dan na destinaciji in gremo naslednji dan domov ali pa že na drugo destinacijo. Moj mesečni plan je sedaj večinoma 'v pripravljenosti' oz. 'stand by'. Ko se potnik odloči, da leti, potem letimo. Če naše podjetje proda charter let, pa imam približno dve uri časa, da spakiram, se uredim in sem na letališču s pripravljenim letalom za naše goste. Pripravljeno letalo pomeni dovolj prvorazredne hrane in pijače za določeno število potnikov; za kratko ali dolgo razdaljo.

Z delom je povezana tudi menjava časovnih pasov, dnevno-nočni ritem? Se tega sploh lahko navadiš?

Nekatere sodelavke so imele problem s tem, jaz sem se vsakega leta tako veselila, da sem vzela to kot nekaj normalnega. Če sem vedela, da letim ponoči, sem enostavno šla za dve uri čez dan spat. Če sem bila v pripravljenosti 'stand by', sem imela pripravljen kovček in uniformo. Jaz pravim, da je vse v dobri organizaciji. Jet-lage šele zdaj zares doživljam, sem v zasebnem podjetju in letimo dobesedno po vsem svetu. Nanje se težje pripravim, vsekakor pa gledam, da ko pristanemo, ne grem spat čez dan, ko sem v drugem časovnem pasu. Utrujenost preženem s sprehodom, grem na plažo, grem po nakupih, v mesto in spat šele zvečer. Tako moje telo ni preveč utrujeno in se lažje navadim na nov čas.

Na kaj je še treba biti pripravljen, ko se podaš v ’delo nad oblaki’?

Delo stevardese je zelo raznoliko in k sreči sem zelo fleksibilna. Pripravljena sem enostavno na vse. Četudi že kaj načrtujem v zasebnem življenju, lahko pričakujem, da bo ravno takrat prišel klic in bom odletela neznano kam. (smeh)

Verjetno so ena izmed stvari tudi slabi vremenski pogoji (nevihte, turbulence). Si doživela že kaj zares drastičnega?

Na srečo sem imela vedno varne lete in pristanke. Enkrat smo morali v Avstriji zasilno pristati, ker smo zaradi močnega vetra porabljali preveč goriva in ne bi prišli do Nemčije, zato smo zasilno pristali, natočili gorivo in nadaljevali let v Nemčijo. Enkrat pa smo ob pristanku pristali na travnati površini. Zgodilo se ni nič, samo potniki so letalo zapustili ob spremstvu gasilcev. In nazadnje, ko smo štartali iz New Yorka, smo morali res pohiteti in poleteti pred planom, saj je grozil orkan Michael. Ob štartu nas je zaradi močnih vetrov, turbulenc, malo treslo, ampak ko smo dosegli določeno višino, se je letenje umirilo. To se mogoče sliši grozovito, ampak zaupam v naše pilote in naša letala, ob nesrečah je največkrat v igri človeška napaka in turbulenca ni velika grožnja letalu. To je le skupek vetrov, ki se jim večinoma izognemo s spremembo višine ali smerjo letenja.

Kaj pa so najlepši trenutki tega poklica?

Vsekakor je najlepše, ko potniki izstopijo zadovoljni. Kot drugo pa sem hvaležna, da vidim vse te kraje, ki si jih sama verjetno ne bi izbrala, ali pa si ne mogla privoščiti potovanj na vse te lepe sanjske destinacije.

Koliko sveta si na račun svojega poklica že videla? Kje ti je bilo najlepše?

Pri komercialni družbi smo leteli v Španijo, Egipt, Turčijo in Bolgarijo. Odkar delam v zasebnem podjetju, pa vidim ves svet, od Amerike, Sejšelov, Afrike, Azije, Avstralije, Hongkonga, Rusije, Ukrajine, Kazahstana in pa prelepo Evropo. Zagotovo pa sem na kakšno destinacijo pozabila (smeh).

Kaj svetuješ vsem dekletom, ki si želijo postati stevardese?

Vse je mogoče, samo odloči se in sledi svojim sanjam. Sama sem se dvakrat prijavila pri Emiratih, prišla do zadnjega kroga, pa potem nekako ni uspelo. Ko zdaj potujem v Dubaj, sta mi dva dneva še v redu, potem pa me vročina enostavno izmuči, zato mi je zdaj prav, da nisem dobila službe pri Emiratih in vseeno uživam v tem poklicu, le da je to v Nemčiji. Lahko vidiš veliko sveta, odvisno pa je, pri kateri družbi letiš. Spoznaš toliko različnih ljudi, naučiš se veliko o kulturah, spoznavaš nove kraje, predvsem pa spoznavaš sebe v različnih situacijah in stresu. Seveda so plusi in minusi. Ne moremo biti ob vsakem rojstnem dnevu doma, včasih moramo delati za božič ali novo leto. Prijatelji si morajo vzeti čas zame, ko sem jaz v Sloveniji. K sreči imam družino, ki je polna razumevanja in me spodbuja in si vzame čas zame, ko pridem v Slovenijo, da nadoknadimo izgubljeni čas. Po drugi strani pa je v današnjem času z internetom tudi vse lažje, družbena omrežja in povezovalne aplikacije pa pomagajo, da ostajamo v stiku.