Zdi se, da smo v zadnjem letu res vsi nekoliko izgubili orientacijo v življenju in se večino časa sprašujemo, 'kam?'. In to je bil tudi navdih za tvoj novi singel. Nam lahko o samem sporočilu pesmi poveš kaj več?

Družbeni lonec vse bolj vre, kar je jasno, ko preletiš objave na Facebooku, Twitterju. Tudi komentarji pod članki so polni nestrpnosti, delitev na naši/vaši, pa četudi je govora o sajenju krompirja. Najbolj jedki so anonimneži na spletu, ki se skrivajo pod svojimi profili, v slogu "Janez 123". Ta anonimnost jim daje zagon za obmetavanje z raznimi zajedljivimi, posmehljivimi sodbami. Ko bi se vsaj del te vneme prelil v branje knjig, ljubljenje ali poslušanje slovenske avtorske glasbe.

Vsi se sem in tja izgubimo, zdi se nam, da nam stvari uhajajo iz rok ... Kaj je tisto, kar tebe vodi naprej v življenju?

Žlehtnoba porodi samo še več žlehtnobe in marsikatero vrženo poleno se vrne kot bumerang. Zato se trudim, da se osredotočam na pozitivne plati življenja. Hvaležen sem, da imam službo na POP TV, da lahko delam, da lahko – brez obremenjevanja s položnicami – ustvarjam glasbo, da moje pesmi koga premaknejo, polepšajo dan in se v njih najdejo. Dober ventil za frustracije je zame šport – zdaj je igranje nogometa sicer na pavzi, ampak vsak teden vsaj štirikrat vadim na svežem zraku – ali na Rožniku, Mostecu ali pa na mestih, kjer so postavljeni fitnesi na prostem. Največ motivacije mi dajejo moje tri punce – partnerka Dijana in obe hčerki, še posebej, če so nasmejane, zdrave in jim nič ne manjka.  

Za pesem Kam? si posnel tudi videospot, v katerem se vesoljček sprehaja po praznih ulicah slovenskih mest. Če bi ti nekdo pred dobrim letom rekel, da se bo to zgodilo, kaj bi mu rekel?

Da so to prizori iz znanstvenofantastičnega filma. Pa je žal resnično. Kadre za video "Kam?" je režiser Rudi Uran, skupaj še z enim snemalcem, posnel v slovenskih mestih – praznih trgih, ulicah, igriščih. Sploh okoli začetka policijske ure ti prizori delujejo malce strašljivo, še bolj strašljivo pa je, da smo se na to že navadili. 

Poskrbel si za prvi slovenski singel v letu 2021, imaš v načrtu tudi že naslednjega?

Ker "normalnih" koncertov že skoraj leto dni ni, sem se osredotočil na ustvarjanje novih pesmi in zgodbo nadaljujemo v trio postavi – producent je Clifford Goilo iz Amsterdama, glasbo ustvarja Kevin Koradin, besedila in vokali so moja domena. Aktualni singel "Kam?" smo s pomočjo spleta in tehnologije posneli na liniji Ljubljana, Karibski otoki in slovenska Obala. Seveda se – ne glede na okoliščine – ne damo in pripravljamo že novi material. 

Kam pa bi šel najprej ti, če bi se življenje jutri vrnilo na stare tirnice?

Svoje punce bi peljal na en dolg dopust nekam na toplo, na morje. Niti en dan ne bi kuhali doma, niti en dan ne bi prižgali televizije, računalnikov, tablic, edino maske bi imeli na obrazu ves dan – tiste za šnorkljanje v vodi. (smeh)

Trenutno si sicer na očetovskem dopustu, saj sta se s partnerko Dijano v začetku leta razveselila hčerkice Bele. Je bilo težko ujeti nov ritem ali se je to zgodilo popolnoma naravno?

Petnajst dni očetovskega dopusta je zbrzelo mimo kot hitri vlak. Ker delam od doma, lahko partnerki precej pomagam, tako da smo ritem kar hitro ujeli, je pa jasno, da ga narekuje izključno Bela. (smeh) Tudi če kakšen klic vrnem pol ure kasneje, ni konec sveta. Trenutki crkljanja so neprecenljivi. 

Odkar si zadnjič menjal pleničke, je minilo že slabih 8 let. Je to tako, kot bi vozil kolo, ali si moral malo obnoviti svoje znanje? 

Ko so mi Belo v porodnišnici na Jesenicah položili v naročje, sem se zopet čudil, kako drobceni so dojenčki. Seveda sem bil na začetku pri ravnanju z njo precej lesen, pa se hitro navadiš. Tudi starejša hčerka Miša Zarja (8 let) jo je lepo sprejela in je po internem dogovoru tudi Belina "uradna" stilistka. (smeh)

Je pa verjetno trenutna situacija idealna za to, da lahko v miru uživate v prvih skupnih trenutkih in se res posvetite drug drugemu.

Ne glede na okoliščine, ki smo jim priča že skoraj leto dni, je bil ta čas po eni strani dobrodošel tudi za poglabljanje vezi med družinskimi člani, manj je bilo letanja naokoli, več je bilo fokusa na odnose v krogu družine, več je bilo časa za crkljanje, druženje, tudi pogovore, za katere ob običajnem ritmu zmanjka časa.