Priznana antropologinja Vesna V. Godina poudarja, da so ceremonije, kakršna je obeleževanja dne spomina na mrtve, pomembne in jih je treba ohranjati, a dodaja, da v Sloveniji že nekaj let prevladuje drža, ki skuša zmanjšati njihov pomen. ''Kapital je uspel lobotomizirati slovensko glavo, da ceremonije niso potrebne. Ampak ceremonije so potrebne. Ceremonije organizirajo družbeni prostor, organizirajo posameznikovo kooperativno mrežo družbenih odnosov. V osnovi so ceremonije pomembne zato, da posameznik ni izoliran v družbi, ampak da je obdan s socialnimi mrežami.'' Kar z drugimi besedami pomeni, da je dobro, da se ljudje na pokopališčih srečujemo s svojimi družinami, ker sicer v vsakdanu zanemarjamo te odnose in jih tako vsaj nekajkrat na leto obudimo. ''Kapital skuša posamezniku dopovedati, da so ceremonije nepotrebne, da so potrošniške. Zakaj? Cilj kapitala je, da posamezniki ne bi bili obdani s takšnimi neformalnimi kooperativnimi mrežami, ampak da bi bili izolirani. Ker bolj kot si izoliran, lažje te imajo,'' pravi Godina. Prepričana je, da je količina denarja, ki ga porabimo za ceremonije, kot je na primer to, da nesemo svečko na grobove pokojnih sorodnikov, zanemarljivo majhna v primerjavi s količino denarja, ki jo porabimo skozi vse leto. ''Tudi ekološka škoda, ki jo te sveče povzročijo, ni primerljiva z ekološko škodo, ki jo sicer delamo. A ceremonije so nujne za ohranjanje medosebnih vezi, medsebojne podpore.'' Slovenci, tako kot Japonci, namreč radi pozabimo na družinske vezi in se tako srečujemo le na porokah, pogrebih in pokopališčih. Godina poudarja, da je odnose treba gojiti, ne moremo pričakovati, da nam bo drugi kaj dal, če nam je še svečko težko prižgati. ''Pri naših prednikih, ki so bili še tradicionalno orientirani, je bila ta zavest, da je treba odnose gojiti, zelo prisotna. Ni jim bilo škoda časa in napora, da se odnosi gojijo.'' V današnjih časih, ko posameznik rabi pomoč svojih najbližjih zaradi socialne situacije, je še toliko pomembneje, da se ti odnosi vzdržujejo.

Znan etnolog Damjan Ovsec poudarja, da to ni nič slabega, če se množično zgrinjamo na pokopališča ob prazniku spomina na mrtve. Vsi poznani narodi se spominjajo svojih mrtvih, prav tako so stari Grki in Rimljani, od katerih smo pravzaprav prevzeli to tradicijo. Rimljani so sicer svoje prednike častili v spomladanskih mesecih, 13. maj je bil dan spomina na prednike. V 4. stoletju je krščanstvo prevzelo ta praznik, ki so ga iz praktičnih razlogov kasneje preselili na 1. november. Na 1. november pa so tudi Kelti imeli svoj praznik, svoje novo leto. ''Ob tem novem letu so se duše rajnikov vračale na zemljo,'' pripoveduje Ovsec in razloži, da v bistvo ravno iz tega izvira vse bolj priljubljeno praznovanje noči čarovnic. Vračali naj bi se namreč rajniki, ki so sčasoma začeli delati čudne stvari in to je v želji po izgonu slabega žive ljudi spodbujalo k vsem mogočim magičnim praksam. Ovsec poudarja, da so ti prazniki »arhetipski, tako kot je tudi smrt sama v psihološkem smislu nekaj arhetipskega. Dan mrtvih je za nekatere religiozen praznik, za druge pa je to dan spomina na mrtve in je pomemben državni praznik, saj smo dežela, ki je imela državljansko vojno in je zato ta dan še toliko bolj v zavesti ljudi.« Kot pravi, je "ta dan je na nek način tudi koristen, ki nas s svojevrstnimi vsebinami spodbuja k razglabljanju. Je dogodek, ob katerem se izraziteje soočamo z večnostjo, ki si je želimo, z minljivostjo, ki jo čutimo in z lastno psihično globino, ki nam oboje omogoči."

»Pokopališče je pečat družine, rodu in rase«

Da gre za praznik, ki je že zdavnaj presegel meje religije, priča tudi dejstvo, da dandanes tudi največji ateisti ob tem prazniku obiščejo pokopališče ter pokojnim prinesejo svečko ali cvetje in Damjan Ovsec je prepričan, da ne zato, da bi se kitili pred drugimi ali zaradi vse večje komercializacije, v kar bi nas radi prepričali nekateri, temveč predvsem zaradi sebe. Sedaj namreč veliko več ljudi živi v mestih, vpeti so v hud vsakodnevni ritem, a na dan spomina na mrtve si vzamejo čas za obisk pokopališč in spomin na preminule najdražje. Ovsec pravi, da je izrednega pomena tudi prostor sam. »Grob je prehod za prikazovanje našega odnosa do pokojnika, pokopališče pa je pečat družine, rodu in rase in kadar poskuša javna klima človeku dopovedati, da je nihče ali da je manjvreden, se človek bolj potrjuje v svoji preteklosti, je z njo obdan in le tako se lahko zoperstavi vsemu okrog sebe. Predniki so človekova osebna zgodovina. Pokopališče tako v psihologiji igra zelo ambivalentno vlogo, kar pri nekaterih lahko povzroča celo paranojo ali odpor, po drugi strani pa omogoča srečevanje s predniki in konec koncev tudi z živimi ljudmi - sorodniki, prijatelji, ki se zberejo ob grobovih,« razlaga priznani etnolog in dodaja, da je v bistvu precej pomembno, da obiščemo pokopališče in s pokojniki razčistimo kaj, česar za časa njihovega življenja nismo mogli, znali ali uspeli. Zato naj nas nikakor ne bo sram ali strah s svečko ali cvetjem v roki stati ob grobu tistih, ki so nam v življenju veliko pomenili.