Molly Smith je na prvi pogled povsem navadno dekle, v sebi pa skriva prav posebno zgodbo. Do šestnajstega leta ni nič jedla in pila, vse kar je potrebovala za preživetje, je prejemala po cevki naravnost v kri. Težave z njenim zdravjem so se začele, ko so jo kot petletno deklico odpeljali v bolnišnico in ji operirali zraščeno črevesje. Po operaciji njeno telo ni bilo več sposobno prebavljati hrane, zato so jo hranili s pomočjo infuzije. Pred štirimi leti pa je Molly le dočakala dan, ko so ji zamenjali prebavne organe in se lahko končno prehranjuje kot vsi ostali.

Petnajst let se je hranila s pomočjo cevke

Posegi pa so ji zapletli življenje, saj se je morala znova navaditi na hrano in pijačo, stvari, ki jih 15 let ni poznala. Zaradi vsega tega časa brez okušanja še danes ne čuti lakote in žeje, v prehranjevanju pa ne uživa. "Spomniti se moram na to, da je čas za hrano. V njej za zdaj niti malo ne uživam,“ je priznala Molly, ki je odraščala precej drugače kot večina njenih prijateljev. "Nikoli nisem mogla prespati pri prijateljici, saj so me vsako noč hranili po cevki. Ko sta moja starša jedla kosilo, sem sedela zraven in brala. Še danes prehranjevanja ne razumem kot družabnega obreda,“ pravi 20-letnica, ki se počasi navaja na različne okuse in oblike hrane. "Šele zdaj spoznavam, kaj mi je všeč. Čokolade recimo ne maram, rada pa imam krompirček,“ ugotavlja Molly.

Otroštvo zaznamovano s transfuzijo

20-letnica živi s staršema, 60-letno mamo Ann, knjižničarko, in 61-letnim Chrisom, ki je do lani delal kot humanitarni delavec. Molly je pri šestnajstih letih preživela transplatacijo jeter, saj si jih je v petnajstih letih popolnoma uničila s transfuzijo, ki jo je prejemala 12 ur vsako noč. Čez dan si je vdolbinico na prsih prelepila z gazo, tako da nihče od njenih sošolcev nikoli ni imel občutka, da je drugačna od njih. "Nihče v šoli ni vedel, da noči preživljam priklopljena na cevko. Pri sedmih letih sem napravo za transfuzijo obvladovala že sama,“ se spominja Molly, ki kljub vsem težavam ni izgubila optimizma in volje do življenja. Vsak dan lažje je in hranjenje sprejema kot del svojega vsakdanjika. "Hvaležna sem, da danes lahko normalno živim, kar ne bi bilo mogoče brez dekleta, ki mi je darovalo organe,“ pravi Molly, ki se je letos prvič srečala z družino pokojne darovalke, ki je umrla za možganskimi poškodbami.