Kaj lahko ženske same naredimo za zdravje svojih dojk?

Ženske bi morale od najstniških let pa do konca življenja skrbeti za svoje dojke. Kako? Začeti je treba z rednim samopregledovanjem že v poznih najstniških letih, a tudi to ni dovolj. Predvsem je pomembno tudi to, da smo ženske vsakodnevno redno telesno aktivne, da ohranjamo normalno telesno težo in se zdravo in uravnoteženo prehranjujemo. Veliko je odvisno od nas samih. Vsekakor je pomembno tudi, da ohranjamo veselje do življenja. Slovenci postajamo vedno bolj apatični in to sploh ni zdravo.

 Na kaj moramo biti ženske pri samopregledovanju pozorne?

Ne glede na to, koliko smo stare, moramo biti pozorne, ali se je pri rednem mesečnem samopregledovanju v naši dojki kaj spremenilo. Bodisi na bradavici ali če se pojavi kakšna vdolbina ali izboklina. Pozorne moramo biti predvsem na to, če pri pregledovanju otipamo nekaj, česar prejšnji mesec ni bilo, in vztraja tudi naslednji mesec. Takrat je zelo pomembno, da obiščemo zdravnika, ne glede na to, koliko smo stare. Mlada dekleta, žal tudi takšna zbolevajo za rakom dojk, so mi povedala, da jih zdravniki niso jemali resno, ko so jim povedale za spremembo, zato je toliko bolj pomembno, da vztrajamo in ugotovimo, ali je sprememba nevarna ali ne.

Nam lahko zaupate, koliko žensk v Sloveniji se trenutno bori s to boleznijo?

V Sloveniji trenutno živi 12.500 žensk, ki so zbolele za rakom dojk, vsako leto se jih na novo s to boleznijo sreča nekaj več kot 1.100. Največ jih zboli po 50. letu, a žal se ta meja niža. Tako recimo zdaj v starostni skupini do 40. leta v Sloveniji za rakom na dojkah zboli nekje od 60 do 62 žensk. Treba je vedeti, da gre za izjemno dobro ozdravljivo kronično bolezen, če je odkrita zgodaj. Moramo se zavedati, da lahko vse zbolimo, če se pa to že zgodi, je pomembno, da raka odkrijemo čim bolj zgodaj, saj smo lahko potem s primernim zdravljenjem 100-odstotno zdrave, tudi če smo prebolele raka na dojkah.

Kaj je po vašem mnenju najbolj pomembno, ko se soočamo s tako grozljivo diagnozo?

Najbolj pomembno je, da najprej najdemo institucijo, ki se ukvarja z zdravljenjem raka na dojkah. Gre za tako sofisticirano bolezen, da ni vseeno, v kateri instituciji se zdravimo. Najti je treba prave strokovnjake in psihosocialno pomoč. Vsaki ženski, ki zboli za rakom dojk, to sem izkusila na lastni koži, se poruši svet. Še vedno pri raku najprej pomislimo na smrt in ne na življenje, zato je toliko bolj pomembno, da imamo v tem trenutku na voljo psihosocialno pomoč ter da najdemo podporo v družini in okolici.