Novice

30 let po posilstvu je grozljiva preteklost prišla za njo

12. 03. 2013 11.28

Kathleen Hoy Foley je bila stara komaj 16 let, ko jo je neki dijak posilil in je znosila. Obupana in osamljena se je odločila, da hčerko da v posvojitev. Prepričana je bila, da je s tem zgodba zanjo končana, grozljive spomine pa je pokopala globoko v podzavest. Čez 30 let pa se je vse skupaj vrnilo, ko se je njena biološka hči odločila, da jo poišče.

Kathleen Hoy Foley je bila pri 16 letih žrtev posilstva in takrat je tudi zanosila. To je bilo leta 1964, posilil pa jo je neki starejši dijak. Takrat prestrašena in sama sebi prepuščena najstnica se je odločila, da komaj rojeno deklico da v posvojitev. Bila je prepričana, da je s tem to tragično poglavje v njenem življenju končano. ''Ko sem odhajala iz bolnišnice, je bilo to zame končano,'' pripoveduje danes 65-letna Foleyjeva. A čez 30 let je vse skupaj prišlo spet na dan. Elaine Penn, to je hči, ki jo je Foleyjeva leta 1964 dala v posvojitev, se je odločila, da poišče svojo biološko mamo, in jo je tudi našla. Tako je spet prišla na dan kruta preteklost, ki si jo je Foleyjeva z vsemi močmi prizadevala pozabiti in jo je tudi skrivala pred možem ter hčerami. ''Bilo je uničujoče zame, moje življenje pred posilstvom in po njem sta dve popolnoma različni zgodbi.''

Brskala po svoji preteklosti

V zgodnjih 60. letih je bil splav v ZDA prepovedan, tako se je Foleyjeva z neko katoliško dobrodelno organizacijo dogovorila za tako imenovano zaprto posvojitev, to je bil edini način, da se je rešila svojega posiljevalca, dijaka zadnjega razreda njene šole. ''Bila sem ujeta, to se je zgodilo, preden je bilo posilstvo opredeljeno kot zločin. Nisem imela orodja, s katerim bi to označila kot nasilje,'' pojasnjuje Foleyjeva, ki posilstva ni prijavila. Takrat se ji je torej zdela posvojitev, po kateri posvojitelji ne morejo izvedeti imena bioloških staršev, najboljša rešitev. A kljub temu je njena hči našla pot do nje in skušala vzpostaviti stik, čeprav ji je Foleyjeva večkrat nakazala, da si ne želi nobene oblike odnosa. Pennova je najela detektiva, ki ji je pomagal razvozlati preteklost, poleg tega ji je bila v veliko pomoč neka ženska, zaposlena v organizaciji, s katero se je Foleyjeva dogovorila za posvojitev. Ta je Pennovi zaupala informacije, ki bi morale ostati tajne.

Foleyjeva je bila prepuščena sama sebi.FOTO: iStockphoto

Iskala je njeno družino

Pennova se ni ustavila pri tem, vzpostavila je stik s člani družine Kathleen Hoy Foley. Najhuje je bilo, pripoveduje Foleyjeva, ko je ženska govorila z njenim zetom in mu razkrila njeno preteklost, ta pa je vse povedal svoji ženi, hčerki Foleyjeve. ''Bilo je grozljivo in ponižujoče, počutila sem se razčlovečeno.'' Pennova je v svoj zagovor dejala, da je bila prepričana, da je bil moški, s katerim je govorila, odvetnik Foleyjeve in ne njen zet.

Nikoli se nista srečali

Pennova, ki je danes stara 48 let, je začela brskati po svoji preteklosti leta 1996, ko je sama rodila hčerko. ''Za posvojenca je rojstvo otroka kot klofuta, saj imaš takrat prvič stik z nekom, ki je s tabo v biološkem sorodu,'' je povedala. Zanikala je, da bi kdaj najela detektiva, da pa je do svoje biološke mame in zdaj že pokojnega biološkega očeta prišla preko javno dostopnih dokumentov. Ne obžaluje, da se je trudila poiskati svojo mamo, čeprav se ta ni nikoli želela srečati z njo. ''To je bil nož v srce,'' pravi Pennova. Tako se Pennova in Foleyjeva nista nikoli srečali in ne govorita.

Ne gre za osamljen primer

Donald Cofsky, predsednik Ameriške akademije odvetnikov za posvojitev, pravi, da je primer Foleyjeve in Pennove eden izmed mnogih in je stranski učinek tako imenovanih zaprtih posvojitev. ''Gre preprosto za slabe razmere. Bilo je stresno za biološko mamo, ki ni želela s to zgodbo imeti nič več, glede na način, na kakršen je bil spočet otrok. Hkrati pa je to stresno za otroka, ki spozna, da njegova biološka mama ne želi vzpostaviti stika. Tukaj ni nobenega načina, da to popravimo.'' Foleyjeva je odločena, da ne želi spoznati svoje biološke hčerke, rada pa bi na podlagi svojih izkušenj pomagala drugim. ''Danes se zavedam, da obstaja življenje tudi po posilstvu. Vedno sem mislila, da sem sama kriva. Gre za dolg proces razumevanja in dojemanja, a lahko se osvobodiš.''

Pridružite se nam na Facebooku, to lahko storite s klikom na

Kathleen Hoy Foley Elaine Penn posilstvo posiljena otrok posvojitev zločin zda

SORODNI ČLANKI

Zdravilec med pregledom brutalno posilil 17-letnico

Predstavili dokaze, grozi jim smrtna kazen

Nogometaši snemali posilstvo 19-letnice

Je Indijke k vstaji spodbudila sodobna tehnologija?

KOMENTARJI (5)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV

žižkova 14. 03. 2013 08.52

23 47

In to naj bi blo normalno?! otrok je otrok, nima veze gdo je oče in kako je prišel na svet...tvoj je!

ODGOVORI

Urkoš 14. 03. 2013 11.05

45 8

daj ne pametuj, če si takih občutkov niti predstavljati ne moreš

ODGOVORI

User648322 14. 03. 2013 13.05

20 2

Tukaj pa vendarle vsak posameznik, ki je vpleten v take zadeve sam odloča, kako bo sprejel ali ne dejstvo, da te je po tolikih letih našel biološki otrok. Danes pametovati in svetovati drugim je zelo težko, mati se je tako odločila in to je njena skrb, kako bo delovala naprej, vsekakor pa je to zelo boleča tema za obe.

ODGOVORI

User648322 15. 03. 2013 09.43

1 0

Moremo vedeti, da vsaka ženska sprejme posilstvo čisto drugače, , ene ga ne morejo nikoli sprejeti, vse življenje živijo z tem, morda si nikoli ne želijo ustvariti družine.....tudi če pri posilstvu niso zanosile. Druga stvar pa je, če zanosijo in seveda ne morejo splaviti. Posledično temu je ostal produkt grozovitega dejanja, ki ga pa more ženska celo življenje gledati in vsak dan ob pogledu naj odpirati rane strašljive preteklosti za katero ni bila sama kriva, za katero je bila žrtev. Razumeti ali ne, vendar je dejstvo, da nekateri sedaj obsojate to žensko drugačno. Če se postavimo v njen položaj radi rečemo....................tukaj se ne moremo postavljat v nje položaj, ker drugače razmišljamo, ker smo se le postavili v ta položaj, biti v takem položaju je pa nekaj drugega. Nikoli ne moremo občutiti bolečine tistega, ki umira za rakom, če se le postavimo v njegov položaj, vem hudo je, boli.....bomo rekli, čutiti zares pa ne moremo, zato je nespametno govoriti o bolečini, ki je nisi čutil. Tudi danes bolečine te mame ne čutimo, le obsojamo jo,poleg tega pa je naredila plemenito dejanje. A je zavila otroka v plastično vrečo in ga odvrgla? ga je pustila nekje lačnega in brez tople obleke na minus 15, ga je zadavila in skrila? Ne, ni ga, deklico je oddala ljudem, ki so skrbeli zanjo, da je odrasla in uživala življenje, zame je zmagovalka, poleg vsega kar se ji je zgodilo je naredila pravilno. A naj bo jo ustre...lila, kot pono...rela babica dva vnučka, nič od tega, oddala jo je v prijazno oskrbo in verjetno do danes živela vsaj z delčkom zadoščenja, da je ta otrok v varnih rokah, čeprav je njena duša še danes nemirna, verjamem, da nikoli ni bila zares nesrečna, zaradi enega..........enega.... ne morem povedati na glas koga, ker bi me admin utišal. Mislim pa da zavrnitev otroka ni najhujše, kot pišeta zgornji komentatorki, zada..vitev, ustre..litev je zame najhujša. Če gledamo koliko otrok nima staršev iz tega ali onega razloga, če pomislimo, da nekateri otroci sploh staršev ne upoštevajo, če vemo koliko otrok so našli na pragu hiš, koliko v vrečkah še živih, zapuščenih na straniščih je ta gospa spoštovanja vredna,življenje ima eno in prav gotovo ga ni želela tako preživeti, zgodilo se je nekaj nepredvidljivega in strašnega, a hčerka je odrasla v dobrih rokah, da pa ni preveč srečna, ker je pa mama iz določenih razlogov noče spoznati bo pa mogla vzeti v zakup vsem življenskim nevšečnostim, ki jih vsak človek prav gotovo ima. Težko je, strinjam se z obema komentatorkama da je to nekaj groznega, vendar tudi njena mama je doživela grozo prve stopnje. Vsaka stvar se zgodi z namenom pravimo, verjamem, da ni bil njen prvoten namen taki, da bi dala svojega otroka v posvojitev, ker se pa je zgodilo to rojstvo njene hčerke tako kruto, se je pač zgodila oddaja. Žal, življenje je nepredvidljivo in večkrat more človek v življenju poseči po drastičnih ukrepi, ki mu ravno niso v ponos ali veselje, ampak tako je življenje.

ODGOVORI