Večina ljudi v Združenih državah Amerike me pozna kot učitelja. V različnih joga centrih učitelje joge že od leta 1988 poučujem anatomijo, prav tako prakticiram terapevtsko jogo in krinosakralno terapijo, ukvarjam se tudi z alternativno nego in proučujem kineziologijo. Živim v Kaliforniji, v Santa Barbari, a življenje tam niti približno ni podobno življenju v istoimenski nadaljevanki. Veliko potujem in učim. Med drugim sem bil že v Vietnamu, Mehiki, Španiji, zdaj sem znova prišel tudi v Slovenijo.

Slovenijo se obiskali na povabilo prijateljice Savine Atai. Kje ste se seznanili z njo?

S Savino sva se spoznala lansko leto v Mehiki. V enem izmed tamkajšnjih centrov dobrega počutja sem učil jogo in v popoldanskih urah izvajal masaže. Izobraževanja o jogi se je udeležila tudi Savina in prišla k meni na masažo. Začela sva govoriti o masažah, kitajski medicini in o izobraževanju o telesu. Njo je zanimalo to, kar počnem jaz, mene pa njena obrazna joga. Spomladi me je povabila na obisk in ker sem ravno poučeval v Barceloni, sem njeno povabilo z veseljem sprejel. Bil sem navdušen, tako nad njo, kot nad ljudmi v tej deželi, zato sem spet tu (smeh). Popolnoma me je zaposlila, ne samo da sem imel na dan več ur masaž, učil sem še globinski tečaj terapevtske joge, skupaj pa sva vodila tudi konec tedna na Bledu, kjer smo se vsi skupaj ogromno naučili, odpravili posledice stresa in si popolnoma spočili.

Res je, tokrat sem v Sloveniji že drugič in moram priznati, da mi je ta dežela zelo všeč. Preden sem lansko leto spoznal Savino v Mehiki, nisem vedel veliko o Sloveniji. Vedel sem, da je del nekdanje Jugoslavije, da je nekje v bližini italijanskega škornja, to pa je bilo več ali manj tudi vse. Ko sem jo prvič obiskal, sem bil prijetno presenečen, saj sem videl res lepo pokrajino, tudi ljudje so zelo simpatični in prijazni, imate dobro hrano in izvrstna vina. Navdušen sem nad pestro ponudbo vaših sirov in nad maslom, ki je veliko boljše kot pri nas v Združenih državah Amerike.

Kdaj ste se odločili, da je raziskovanje človeškega telesa tisto, kar si želite početi v življenju? Kdo vas je navdihnil za to?

Navdihnil me je starejši brat. Obiskoval je tečaj masaže in me prosil, če bi bil njegov model v razredu. Bilo je zanimivo in zato sem tudi sam začel obiskovati tečaj. Resno pa sem se začel z raziskovanjem telesa in masažami ukvarjati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem zaključil intenzivni tisočurni tečaj masaže in začel podiplomske študente poučevati o anatomiji. Spoznal sem, da imam talent za prevajanje kompliciranih telesnih struktur in idej tako, da so razumljive širši javnosti. Anatomija je lahko zelo dolgočasna, zato sem želel, da učenci dobijo občutek za svoje telo in začnejo zares uživati pri urah. Mislim, da mi to še danes uspeva.

Tradicionalna kitajska medicina na telo, kot fizični segment, njegovo energijo in na čustva gleda kot na zelo integrirano celoto. Gre torej za zelo kompliciran sistem praks, ki ne dela razlik med razumom, telesom in čustvi. Vse to troje je celota. Zelo podoben pristop uporabljamo tudi pri jogi, ki prav tako v veliki meri temelji na združevanju telesa in uma. Z natančnimi gibi vplivamo na tok energije, na merdijane, na energijske kanale po telesu. Joga in kitajska medicina imata torej veliko skupnega, saj se med seboj krepita. Poznamo namreč veliko različnih vrst joge, kot je denimo terapevtska joga, pri kateri poskušamo odpreti telesne kanale in sprostiti krvni obtok, energijo in čustva.

V čem pa je pravzaprav razlika med 'navadno' in terapevtsko jogo?

Velike razlike je opaziti že pri sami obliki vadbe. Pri jogi smo običajno vajeni aktivnih vadb in drznih gibov ter nadzorovanja dihanja, torej so te vadbe lahko kar intenzivne. Odlične so za povečanje trdnosti in stabilnosti telesa. Pri terapevtski jogi pa so ljudje v posameznih pozah podprti z vzglavniki, vadbe niso tako aktivne in so zato primerne tudi za nekoliko starejše in tiste, ki se želijo vrniti v aktivno življenje po poškodbi ali bolezni. Čeprav so mnogokrat tudi vrhunski jogisti presenečeni, kako jih 'ležanje' v terapevtskih položajih preobrazi in regenerira na novem nivoju. Eden izmed mojih prijateljev poučuje terapevtsko jogo celo na onkološkem inštitutu v Santa Barbari. V trenutku, ko oblikujete pozo, pustite, da namesto vas delajo vzglavniki in gravitacija. Vaša naloga je, da se sprostite, se predate občutkom in se poglobite v fazo sprostitve. Življenje je namreč precej stresno in vsakodnevno smo deležni pritiskov z vseh strani. To lahko vodi v s stresom povezane bolezni, kot so srčne bolezni, prebavne motnje ter celo težave z rodili. Terapevtska joga temelji na podprtih pozah, nežnih premikih rok, nežnih dotikih, pravilnem globokem dihanju, včasih zajema tudi vodeno meditacijo in ljudem pomaga, da se znebijo stresa oziroma ga ublažijo in se popolnoma sprostijo ter se prepričajo, da so na varnem. Posamezna poza pri terapevtski jogi praviloma traja dlje, kot pri drugih oblikah te vadbe; običajno traja od 5 do 20 minut. Posebnost terapevtske joge je pa predvsem v tem, da rehabilitira vezivno tkivo celotnega organizma, ker je mogoče doseči le, če v posamezni vaji ostajamo dlje časa.

Reakcija je ob koncu vadbe običajno najbolj vidna na njihovih obrazih. Na vadbo namreč običajno s sabo prinesejo vse svoje skrbi, ki se najbolj odražajo prav na njihovem obrazu. Nato zdrsnejo v pozo, jo zamenjajo in ob koncu terapije so njihovi obrazi mnogo bolj sproščeni, nekateri imajo nekoliko medle. Včasih tečajniki terapevtski jogi pravijo kar 'joga počitnice', saj se počutijo, kot da bi šli v toplice ali na počitnice, kjer se lahko popolnoma sprostijo – pa čeprav le za kakšno uro. Po vadbi tečajnikom svetujem, da si vzamejo nekaj časa zase, preden se usedejo za volan, saj so lahko včasih preveč sproščeni za vožnjo in v primeru, da se takoj zapodijo v gost promet, v bistvu niso naredili nič zase.

Komu najbolj priporočate terapevtsko jogo?

Terapevtska joga še zdaleč ni primerna za vse, čeprav se morda tako zdi na prvi pogled. Nekateri imajo namreč velike težave ostati dalj časa pri miru in za te je, uleči se na tla in mirovati, lahko precej strašljivo. Terapevtsko jogo tako priporočam predvsem tistim, ki se vsakodnevno soočajo s hudimi psihičnimi obremenitvami, stresom, tistim, ki okrevajo po poškodbi in ki nikoli prej niso obiskovali tečaja joge, pa jih to zanima, a ne bi radi ravno dajali noge za vrat. Terapevtska joga je primerna tudi za starejše, saj lahko zares ves čas sodelujejo in izvedejo vse položaje ter poskrbijo za svoje telo in duha. Dandanes na voljo veliko tečajev joge za dvajset- in tridesetletnike, ki lahko dajejo noge za vrat, za starejše pa taka oblika vadbe ni ravno najbolj primerna. Predvsem pa jo priporočam za globinsko regeneracijo, vračanje energije in vitalnosti.

Človeško telo je najbolj briljantno oblikovana stvar na planetu. Dejstvo, da se lahko le s pomočjo preprostega giba z roko popraskamo po obrazu, je čudež. Raziskovanje teh kompliciranih struktur je res zelo zanimivo, saj so čudovite in elegantne. Ravno zato se vedno znova rad poglabljam v anatomijo, nevrologijo, razmerje med možgani in čustvi ter možgani in trebušnimi mišicami. Nad vsakim novim odkritjem skrivnostnega delovanja sem popolnoma očaran. Te stvari proučujem že 38 let in niti za trenutek se v tem času nisem dolgočasil. Vedno se najde kaj novega, kar želim usvojiti in se naučiti, še posebej z novimi, sodobnimi tehnologijami, kot denimo funkcionalnost rentgena z magnetno resonanco, ki je ponudil nov znanstven pogled in razlage o tem, kako delujejo stvari znotraj nas.

Izvajate tudi krinosakralno terapijo. Kaj je osnovna značilnost te terapije in kaj je njen glavni cilj? Na kakšen način pomaga ljudem?

Opazovanje krinosakralne terapije je podobno opazovanju rasti trave. Skorajda nič ne morete videti, saj je bistvo v tem, da terapevt čuti ritem tekočine, ki obliva možgane ter hrbtenjačo. In ta tekočina skrbi za to, da v telesu vse poteka, kot mora. Tako skrbi za to, da se kosti premikajo, da se upogiba hrbtenica in da vse te tresljaje in premike čutite vse do stopal. Terapevt torej čuti ritem te tekočine v različnih delih telesa: čuti, ali so premiki simetrični, ali se morda kje nagibajo vstran in ali morda premikov sploh ni zaznati. Nikakor ne gre za običajno masažo, saj gre pri krinsakralni terapiji za valovanje. Če opazujemo terapijo, se zdi, kot da terapevt svoje roke drži na eni ali drugi točki tečajnikovega telesa. Preko teh točk terapevt seže v globino tečajnikovega telesa. Tečajnik se preda globoki sproščenosti in pogosto se v tem stanju začnejo odvijati čustvene napetosti, ki so ostale zataknjene nekje v njegovi podzavesti – temu pravimo somatoemocionalna osvoboditev. V praksi je to videti tako, da lahko glava pacienta zdrsne na stran, včasih je opaziti tresljaje, redkeje tudi nekoliko intenzivnejše gibe. V tistem trenutku lahko pridejo čustva na plan in se osvobodijo – to je del procesa. Običajno se v telesu zataknejo predvsem travmatične izkušnje in negativna čustva, ki jih zaradi trenutnega umirjanja situacije potlačimo vase, jih izoliramo in tako ustvarimo neke vrste energijsko snežno kepo ujetih čustev nujnosti, ki jih odrivamo v ozadje. Čez nekaj časa jih ne moremo več odrivati in to se kaže skozi psihično bolečino, oslabelost, glavobole in ponavljajoče se poškodbe. Kraniosakralna terapija torej pomaga 'odviti' naša zataknjena čustva.

Prav to je tisto, kar dojemam kot svojo sposobnost. Sem tako rekoč prevajalec, saj se globoko poglabljam v različne spektre različnih tehničnih zakonitosti v telesu. Problem pa nastane, ko je treba to teoretično znanje prenesti v prakso, na učitelje joge. Nihče ne more zahtevati od teh ljudi, da podrobno poznajo vsak detajl človeškega telesa, ni jim treba poznati natančnih lokacij mišic in njihovega delovanja pri dihanju. Ni jim treba vedeti natančnega izvora in nalog trebušne prepone ali poznati poti različnih živcev, morajo pa vedeti, kako vse te stvari delujejo. K pouku anatomije za učitelje joge zato velikokrat pripeljem modele, ki demonstrirajo, kako se v različnih telesnih položajih obnaša prepona in kako sodeluje pri dihanju. Resnično torej gre za prevajanje tehničnih informacij na način, ki je razumljiv in zanimiv za vse učitelje joge. Že Albert Einstein je nekoč dejal, da boš znal neko stvar na zelo preprost način razložiti šele takrat, ko jo boš dobro poznal. In vsi vemo, da je bil Einstein naravnost briljanten v poznavanju številnih stvari. Najbolj všeč mi je njegova razlaga relativnosti: Če položite dlan na razbeljeno železo in jo držite tam dve minuti, se vam bo zdelo, kot jo držite dve uri. Če pa se dve uri pogovarjate s simpatičnim dekletom, se vam bo ob koncu zdelo, da sta bila v kontaktu le dve minuti. Zdaj tako popolnoma razumem, kaj je relativnost (smeh).

Prav tako ste strokovnjak za aikido. Obstaja morda kakšna povezava med to borilno veščino in jogo?

Čeprav pomagam pri tečajih za otroke in odrasle, se z aikidom ukvarjam predvsem zaradi osebnega zadovoljstva in dobrega počutja. Učenje velikih skupin utegne biti kar velik napor in aikido mi pomaga, da ostanem prizemljen in osredotočen. Pomaga mi spopasti se z vsakdanjim stresom na nekoliko bolj aktiven način kot denimo joga. Terapevtska joga je odlična za sproščanje, aikido pa zahteva precej več dinamike. Pri tej borilni veščini je ključno tudi poznavanje anatomije, saj se večina ljudi ne zaveda svoje moči in zato lahko zaradi prehitrih gibov pride tudi do poškodb. Zato jih s pomočjo anatomije učim, kako upočasniti gib proti koncu premika, da je varen za partnerja pri aikidu. Treba je namreč čutiti, kaj delate, ne le brezglavo zamahniti.

Slovenski tečajniki so zelo radovedni, lačni so znanja in ko ga enkrat dobijo, želijo kar takoj praktično preizkusiti, kar so se naučili. Med masažami večkrat opažam napetost, ki je posledica prekomernega sedenja pred računalnikom, podobno kot v ZDA. Zanimivo je gledati, kako nas je sodobna tehnologija naravnost posrkala vase. Po naravi namreč nismo ustvarjeni za sedenje pred računalnikom ali televizorjem in gledanje v ekran. Ustvarjeni smo kot skupine lovcev, katerih naloga je pobirati hrano s tal ali z dreves ter se družiti, vendar danes ne počnemo ne eno ne drugo. Obdaja nas stres: v službi, prometu, odnosih, tako rekoč povsod, in to nam lahko zelo zagreni življenje.

Da, seveda. Zelo sem navdušen nad Slovenijo in se bom zagotovo še vrnil. Sploh sem se navdušil nad Bledom, kjer sem spoznal veliko čudovitih ljudi in poskusil 'kremšnito', ki je odlična, a nevarna za mojo postavo (smeh). S Savino bova verjetno že spomladi pripravila nov konec tedna Intenzivne klinike regeneracije.

Kaj pa je vaš osnovni nasvet za spopadanje s stresom?

Nasvete bi lahko delil najmanj 20 minut. Prvi in najbolj osnovni nasvet je zagotovo ta, da naj se ljudje naučijo dihati s trebušno prepono. Večina ljudi namreč diha tako, da pri tem širijo pljuča. Dihanje s pljuči je tisto, ki ga uporabljamo, ko smo v stresu. In naučiti se, kako dihati s pomočjo trebušne prepone in tako v dihanje vključiti trebušno votlino, pomaga, da v stresnih situacijah pravilno reagiramo, prav tako pa pomaga tudi stimulirati prebavo. Dihanje s pomočjo trebušne prepone je naravno. Če denimo pogledamo na hrbtu spečega dojenčka, lahko opazimo, da se mu pri dihanju premika trebuh in ne prsi. Ko se rodimo, torej dihamo pravilno, v določenem trenutku v življenju (običajno travmatičnem) pa začnemo dihati tako, da širimo prsni koš. Poskusite torej nadzorovati svoje dihanje in poskrbite, da boste v stresnih situacijah dihali kar se da globoko in počasi. To vam bo namreč pomagalo, da se prej umirite.