Rojena v židovski družini

Barbara, rojena kot Monique Andrée Serf leta 1930 v Parizu kot drugi otrok v družini židovskega trgovca, se je morala pri vsega desetih letih med drugo svetovno vojno zaradi svoje verske pripadnosti z družino skrivati med nemško vojsko, ko je ta zavzela Francijo. Iz rodnega Pariza so morali pobegniti na jug države, kjer so se stalno selili in se izmikali ljudem, ki bi jih utegnili izdati. Po koncu vojne so se vrnili v Pariz in poskušali zaživeti na novo. Sosed, ki je bil profesor glasbe, je Barbaro nekoč slišal peti in dekle je takoj pritegnilo njegovo pozornost. V njej je prepoznal izjemen talent, zato ji je pomagal, da se je vpisala na študij glasbe v Parizu. Zaradi finančne stiske je morala Barbara šolanje opustiti, a ker ni želela opustiti glasbenega udejstvovanja, je občasno prepevala v enem izmed kabaretov v francoski prestolnici.

Barbara je bila visokorasla ženska, ki je vedno nastopala odeta v črnino, kar se je lepo skladalo z njenimi vranje črnimi lasmi. Njen repertoar je obsegal melanholične pesmi o izgubljeni ljubezni. Okrog leta 1950 je oče, za katerega se je pozneje izkazalo, da je Barbaro kot otroka dalj časa spolno zlorabljal, zapustil družino in se ni nikoli več vrnil. Le nekaj mesecev zatem se je obupana Francozinja preselila v Bruselj, kjer je postala članica aktivne umetniške skupnosti. Tam je prvič nastopila pod imenom Barbara – imenom njene babice po materini strani. V glavnem je pela za preživetje in se po dveh letih životarjenja odločila vrniti v domovino. Po vrnitvi v Pariz je spoznala nekaj umetnikov, ki so igrali ključno vlogo pri njenem poznejšem vzponu.

Končno uspeh

Leta 1957 se je Barbara vrnila v Bruselj, da bi posnela svojo prvo avtorsko pesem. V Franciji je nase opozorila šele leta 1961, ko so jo kot pevko najeli v znani dvorani Bobino Music-Hall v Montparnassu. Oblečena v dolgo črno obleko je naravnost blestela, a hudi pariški kritiki niso bili niti malo prizanesljivi. Očitali so ji, da je okorna, njen nastop pa preveč formalen. Zato se je vrnila v manjše klube in dve leti zatem na odru teatra Théâtre des Capucines razburkala domišljijo občinstva in kritikov s svojim neverjetnim nastopom in presunljivimi avtorskimi deli. Od tod je šla njena pot le še navzgor. Leta 1964 je podpisala pomembno pogodbo za snemanje pri založbi Philips Records.

Oktobra leta 1953 se je poročila s Claudom Johnom Lucom Sluysom, belgijskim študentom prava, a sta se že leta 1956 ločila. Pozneje naj bi imela več razmerij, a se nikoli več ni spustila v resno zvezo. Vojna in družinske zdrahe so močno zaznamovali njeno dušo, kar se je močno odražalo tako na njeni zunanji podobi kot tudi v njenih pesmih. Nekaj let po vojni se je v upanju na boljše življenje podala v nemško mesto Göttingen, ki jo je povsem prevzelo. Zaljubila se je v pokrajino in ljudi, vse to pa se je odražalo tudi v besedilih njenih pesmi. V šestdesetih letih je belgijsko-nemški pevec in pisec besedil Didier Caesar oz. Dieter Kaiser nekaj njenih pesmi iz francoščine prevedel v nemščino. Med njimi je bila tudi slovita skladba 'Göttingen', ki jo je tudi v za Francoze takrat sovražni Nemčiji ponesla med zvezde, prav tako pa naj bi ključno pripomogla k zgladitvi sporov med državama in k podpisu elizejske pogodbe.

Njena glasba je ljudem segla v srce

Barbara je z nastopi v göttingenskem gledališču hitro osvojila srca nemškega občinstva. Postala je ikona, ki je dobila poštno znamko s svojim portretom in po kateri so poimenovali celo ulico. Mesto ji je podarilo častno odlikovanje, ob prejemu katerega je župan povedal, da so njene pesmi ''tihi, a odločni pozivi k medsebojnemu razumevanju'', verzi skladbe 'Göttingen' pa so ''pomemben prispevek k dosegu francosko-nemške sprave''. V občinstvu je ob prejemu odlikovanja sedel tudi ambiciozni študent Gerhard Schröder, ki je pozneje postal nemški zvezni kancler in je besede iz te pesmi uporabil v svojem govoru ob 40. obletnici podpisa elizejske pogodbe pred desetimi leti. ''Ko sem prvič slišal Barbarino pesem, sem bil študent. Skladba nas je ganila in nam segla v srce, obenem pa je pomenila začetek čudovitega prijateljstva med našima državama,'' je med drugim dejal ob obletnici.

Zvezda doma in v tujini

Barbara je v Göttingenu neizmerno uživala. Ljudje so jo oboževali zaradi ljubezni, ki jim jo je dajala. Žalost, ki jo je zaradi spolnih zlorab in travmatične vojne nosila v srcu, je izlivala na papir in jo okrasila z notami ter jo tako delila z ljudmi, ki so to še kako dobro vedeli in so ji bili za zaupanje neizmerno hvaležni. Polnila je naslovnice revij in časopisov, skrita za velikimi temnimi sončnimi očali. Leta 1964 se je zmagoslavno vrnila na oder francoske dvorane Bobino Music-Hall. Vsi njeni koncerti so bili v trenutku razprodani. Postala je ena največjih zvezd v Franciji. Leta 1965 je izdala album 'Barbara chante Barbara', ki je bil eden najuspešnejših v francoski zgodovini. V sedemdesetih letih je debitirala še kot igralka. Postala je središče sveta zabave in se redno pojavljala na televiziji in v revijah. Nastopala je po vsem svetu, med drugim na Japonskem, Kanadi, Belgiji, Izraelu, Nizozemskem in Švici. V naslednjih letih je prejela številne nagrade in konstantno osvajala vrhove lestvic.

Njen duh še vedno živi

V poznih osemdesetih letih je Barbara postala aktivna članica kampanje proti virusu HIV. Zdravstvene težave so ji konec osemdesetih začele predstavljati veliko oviro pri nastopanju, zato se je odločila, da svoj čas posveti pisanju svojih spominov. Kljub temu je bila še toliko pri močeh, da je leta 1996 izdala še en izredno uspešen album, ki je bil v vsega dvanajstih urah prodan v kar milijon izvodih. 24. novembra 1997 so ji težave z dihanjem vzele življenje v predmestju Pariza. Na zadnjo pot jo je pospremilo kar četrt milijona žalujočih, kar dokazuje, da je njena glasba res imela močan vpliv na družbo. ''Bila je ženska, ki je poznala trpljenje in je zato razumela tegobe drugih,'' je ob nedavni priložnosti povedal nekdanji francoski premier Lionel Jospin. A čeprav Barbara že več kot 15 let ne povezuje sprtih narodov, je njen duh še kako prisoten, pesem 'Göttingen' pa še kako aktualna. ''Seveda imamo Seno in Bois de Vincennes, a ljubi bog, vrtnice so lepe tudi v Göttingenu, v Göttingenu. // Otroci so enaki v Parizu in Göttingenu. Naj se čas krvi in sovraštva nikoli več ne vrne, saj tukaj živijo ljudje, ki jih ljubim, v Göttingenu, v Göttingenu.“