Brane, pred kratkim ste izdali novo knjigo, vašo tretjo po vrsti. Nam lahko poveste kaj več o tem?

V svoji novi knjigi Goli v ljubezni sem združil dve, pravzaprav tri svoje strasti: pisanje erotike, slikanje erotike in erotiko, ljubezensko goloto. V ljubezni smo najbolj razgaljeni. Ne razgalimo le telesa, no včasih, ko ni časa, ni nujno, ampak tudi srce in dušo. Zato naslov te knjige. Ker so vse lepe reči tri, je knjiga Goli v ljubezni prvi del trilogije erotičnih zgodb in basni z naslovom Pravica noči. Vsega skupaj 99 zgodb in basni, v vsaki knjigi po 33 zgodb in basni na triintridesetih straneh s triintridesetimi mojimi slikami ali deli slik. Gre za neke vrste “zbrana dela”, moje najljubše zgodbe … Druga knjiga iz trilogije, z delovnim naslovom Izleti v mesenost, bo izšla na valentinovo, tretja z naslovom Ritmi, riti in ves ta seks pa bo na police prišla sredi maja.

Knjige vsebujejo tudi ilustracije, ki so vaše delo. Ste eden tistih, ki v knjigah radi vidijo tudi slike?

Ne v vseh. V knjigah z več zgodbami, posebej, če gre za erotiko, imam zelo rad ilustracije. Zlasti svoje (smeh) …

Pravijo, da pes, ki laja, ne grize. Veliko pišete o erotiki, tudi živite tako, kot opisujete v svojih zgodbicah?

Tiha voda pa bregove dere, a ne? Poznate kakšno? Mislim, da se ne morem pritoževati nad … svojim deležem … grizenja. Ne bi mogel živeti brez erotike, brez erotične napetosti, naboja. Življenje je veliko lepše in polnejše, če imaš odprte oči in občuduješ žensko lepoto, izmenjaš kakšen vroč pogled, čutiš privlačnost, vohaš bogato mešanico vonja po ženski in dobrega parfuma … (smeh). To ni ravno odgovor na vaše vprašanje, a ne? Na kratko: ja, vendar so zgodbe in basni doživljaji, želje, strasti, poželenje, pohota številnih ljudi. Mojih, vaših, ljudi, ki jih ne poznamo. Vseh tistih, ki jih erotika za spoznanje bolj navdihuje in žene.

Pred letom dni smo vas prvič spoznali tudi kot slikarja. Kako bi opisali svoj umetniški razvoj do danes?

Jaz sem vse bolj zadovoljen, se še veliko učim, vendar se bližam cilju, prvi razstavi v Londonu. Na pomlad, če bo lepa. V Sloveniji berem in slišim zelo veliko pohval, posebej žensk, pa tudi kritike, samo moške. Konstruktivne, dobronamerne sprejemam in upoštevam, tistim grdim in človeško umazanim, se prizanesljivo smehljam, pa naj gre za ljudi, ki niso nikoli vzeli čopiča v roke, ali slikarje. Nekateri … moški … znajo biti tako primitivni, da sem včasih šokiran. Tudi zato se bom osredotočil na slikanje in razstavljanje v Angliji.

Ste si lani mislili, da boste v tem letu tako dejavni na slikarskem področju?

Ne, nisem pomislil na to, je pa res, da sem vedno čutil potrebo in željo po slikanju, po lepem svetu barv, v katerem si car. Ti odločaš o vsem. Ni mi žal. Slikanje me navdihuje, polepšalo je moje življenja. V slikanju sem, sploh ker zadnja leta kot londonski dopisnik velikokrat pišem o umazanih in grdih ljudeh, našel pribežališče, v katerem se izgubim v času in prostoru. Lepo mi je …

Poleg pisanja in slikanja, vam je blizu tudi glasba in igra. Lahko nekoč pričakujemo tudi performans, v katerem boste združili vse svoje ljubezni?

Želja vedno obstaja. Spet sem začel pisati besedila za glasbo in mislim, da bo komad, ki že počasi nastaja, povzročil precejšen 'boom'. A naj to za zdaj ostane skrivnost. Posneti en album, na katerem bi vsaj govoril svoje pesmi, je velika želja. Nekaj v stilu znamenitega Ne daj se Ines … in Radeta. Na misel mi pridejo besede 'Prostakušo i plemkinja moja'. Kako je že govorila Lucienne med talenti … Mi gredo kar kocine gor!

Leto se počasi izteka – kaj bi izpostavili kot svoj osebni vrhunec preteklih 12 mesecev?

Delovni ustvarjalni osebni vrhunec leta je vsekakor izid knjige Goli v Ljubezni, posebej, ker gre za prvo knjigo trilogije. V osebnem življenju pa sta dva vrhunska dosežka to, da sta oba moja starejša otroka vendarle dobila službo, in sicer službo, ki jo imata rada.