Branka: Spoznala sva se leta 1997 v njegovem salonu. Prišla sem na striženje in na izobraževanje na njegovo akademijo, in ker je bil zelo vztrajen in dober retorik, me je kar hitro "obrnil".

Stevo: Mene je pri Branki že ob prvem srečanju najbolj očarala njena dobra duša. Enostavno sem jo začutil, in to je bilo to.

Sta starša najstniškega sina Uroša in prvošolke Ane. Kako vama uspe naporne delovne obveznosti uskladiti z družinskim življenjem?

Stevo: Pri usklajevanju delovnih obveznosti in družinskega življenja gre veliko za žrtvovanje. Poslovno se marsičemu odrečeva, da sva lahko več z otrokoma. Večino časa sva torej razpeta med službo in družino, a je slednja vedno prva. Vendarle pa morava tudi delati, da lahko preživiva. Konec koncev morava plačati položnice, druge obveznosti ter sebi in otokoma kupiti tisto, kar potrebujemo. Vedno pa paziva, da Uroš in Ana nista prikrajšana za starševsko prisotnost.

Branka: Povedati moram, da je Uroš pri svojih dvanajstih letih izredno odgovoren najstnik, saj vedno poskrbi za sestrico in jo pripelje iz šole. Ga pa skušam čim redkeje prositi za tovrstne usluge, tako da lahko tudi on uživa v svoji mladosti. Res pa je, da brez moje družine in varušk med delovnimi konci tedna gotovo ne bi šlo.

Stevo: Ja, Uroš pravi, da bo frizer. Ima tudi že nekaj izkušenj na tem področju, saj je bil pri le petih ali šestih letih moj asistent na slovenskem frizerskem festivalu v Cankarjevem domu, letos oktobra pa je asistiral tudi na odru največjega frizerskega šova na svetu v Londonu. Med poletnimi počitnicami veliko časa preživi v salonu, kjer dviguje telefon, pometa in poskrbi za druge malenkosti, tako da mu je to delo očitno res všeč. Po eni strani je moj frizerski studio že utečen, ime je utrjeno in morda bi bila škoda, če ne bi bilo naslednika. Po drugi strani pa izbiro poklica s soprogo prepuščava otrokoma. Bistvena je vzgoja, moralnost, poštenje in delavnost.

Branka: Tudi pri Ani opažam, da ima rada ličila. Ko pride v salon, ji pustim, da se naliči, in vidim, da v tem uživa. Pomembno je, da imata delovne navade, da sta socialna, da znata deliti svoje stvari in da v življenju ne zabredeta. Tega se vsi starši bojimo in v tej smeri najina otroka tudi izobražujeva ter vodiva. Za naju bo največji uspeh, če bosta koristna v družbi in bosta prišla do svojega kruha. Kaj pa bosta po izobrazbi, to odločitev pa prepuščam njima. Pomembno je, da bosta človeka z velikim srcem.

Koliko ur povprečno traja vajin delovni vsakdan?

Stevo: Povprečno delam osem ur na dan. Ob sobotah sem doma, razen takrat, ko so seminarji, nastopi, šovi, tega pa je tudi kar nekaj. Preden se je Uroš rodil, sem delal tudi po 10 ur na dan, kar je po mojih izkušnjah optimalno, saj praktično vsi prijatelji in kolegi, ki jih poznam, delajo toliko ali več. Sam sem zavestno del delovnika žrtvoval za družino, saj je ne želim zapostavljati.

Branka: Moj delovnik traja od jutra do večera. Strankam se vedno prilagodim, zato je moj urnik lahko zelo fleksibilen. Poleg dela v salonu pa me vsak dan kar nekaj dela čaka tudi doma.

Branka: Nedelje zelo radi izkoristimo za izlete in se skupaj odpravimo na kakšno kosilo. Zdaj, ko imamo kužka, se radi sprehodimo tudi na Rožnik.

Stevo: Rada imava slovenske kmečke gostilne, vsi pa smo naravnost zaljubljeni v Prekmurje, zato se vedno znova vračamo v to pokrajino. Vendar pa sam nedeljsko kosilo vse raje jem doma, ker žena rada in dobro kuha. Pomembno je, da smo skupaj. Smo čisto običajna slovenska družina, ki v nedeljo malo poležava, malo se krega, dela domače naloge, gre na sprehod, gleda televizijo in potem je že skoraj čas za spanje.

Ali vsako jutro ženi uredite frizuro ali tudi pri vas velja, da je kovačeva kobila bosa?

Stevo: Ne, Branka je po izobrazbi frizerka in si lase uredi sama. Sicer mi pa vsak frizerski kolega pravi, da je najbolj zahtevna stranka njegova žena in tudi pri meni ni nič drugače.

Branka: Sem velik perfekcionist. Ne bi rekla, da je težko striči frizerja, temveč je težko striči esteta. Tistega, ki ve, kaj hoče, kaj želi. Sama imam take stranke najraje.

Bl lahko rekla, da se dopolnjujeta tako poslovno kot zasebno?

Stevo: Definitivno se dopolnjujeva. Tako v družini kot tudi poslovno. Ko delam kakšno poročno frizuro, Branka običajno poskrbi za brezhibno naličen obraz in obratno. To sodelovanje poteka zelo dobro in uspešno. Sinergija med nama je odlična.

Stevo: Sodelovanje poteka preko članstva v klubu. Donacije za raziskave in direktno podporo otrokom se zbirajo s plačevanjem letne članarine ter s prodajo vstopnic za največji letni frizerski šov. Res pa je, da je selekcija za sprejem med člane kluba in za nastop na šovu izredno velika in nastopijo lahko le vrhunski frizerji. Sam sem član kluba postal tako, da sem se pred petnajstimi leti udeležil izobraževanja frizerjev v Cambridgeu, ki ga je vodil brat ustanovitelja kluba Tonyja Rizza, Ricci. Tonyjev mlajši sin, ki je bil ob najini seznanitvi star leto in pol, je čez šest mesecev umrl za levkemijo. To me je zelo pretreslo in me spodbudilo, da na tak način pomagam otrokom, ki se borijo s to zahrbtno boleznijo. Klubu sem vsako leto pošiljal fotografije z nastopov in leta 2009 so me povabili, da sodelujem na šovu, ki ga je gostil Dunaj. Nastop je bil zelo uspešen in še isti večer naju je z Branko Tony povabil, da naslednje leto nastopiva v londonski dvorani Royal Albert Hall, kar je bil cilj moje dolgoletne profesionalne kariere. Letos sem nastopil že tretjič in celotna ekipa je bila nad dogajanjem naravnost navdušena. Absolutno gre za prestiž. Med nastopom po eni stani čutim veliko odgovornost, saj zastopam svoje ime in državo, po drugi strani pa je to potrditev, da delam kakovostno in dobro. Veliko mi pomeni, da pomagam in da imam čast biti med dvajsetimi najboljšimi frizerji sveta. To je res neverjetno priznanje.

Branka: Tudi ko smo letos v zaodrju pripravljali modele, je bil občutek res fenomenalen. Prostor je bil poln topline. Na tem šovu se me vedno najbolj dotakne zadnji del, ko na oder prinesejo ček (letos so zbrali 193 tisoč britanskih funtov) in pokažejo, kam gre zbrani denar. Vesela sem, da lahko pomagam, in želela bi si, da bi tudi pri nas država podprla ta projekt in bi tudi v Sloveniji lahko organizirali ta šov, saj gredo zbrana sredstva vsako leto za otroke države gostiteljice.

Stevo: Na začetku svoje kariere sem imel možnost, da bi delal v enem najbolj znanih frizerskih salonov na Dunaju, imel pa sem tudi željo, da bi svojo profesionalno pot začel v Londonu. Ampak potem sem se odločil, da ostanem tukaj, saj sem videl, da lahko uspem, če bom delaven, marljiv in progresiven. Ugotovil sem, da imam tukaj vse, da živim v krasni deželi. Pogrešam le nekaj več socialnega čuta, ki bi na obraze ljudi narisal nasmešek.

Branka: Jaz pa sem razmišljala o selitvi in si včasih želim, da bi vzela svoje čopiče, aparate ter družino in odšla, morda na Dunaj ali pa v London. Tudi zato svoja otroka spodbujam k učenju jezikov. Trenutno sem srečna v svojem novem salonu, ki je blizu doma, ne bom pa nikoli rekla, da ne bi odšla. Vendar verjamem, da če bom delala iskreno in s srcem kot do zdaj, mi bo uspelo tudi pri nas.

Na kateri dosežek v svojem življenju sta najbolj ponosna?

Branka: Najbolj sem ponosna na to, da sem mama. Ponosna sem na svoja otroka. Vsak večer se zahvalim angelom, da sta živa in zdrava. Ponosna sem na svojo iskrenost in poštenost, na svoj salon, pa da nama s soprogom, sicer z vzponi in padci, uspe vijugati med preprekami na najini skupni poti.

Stevo: Najbolj sem zagotovo ponosen na svojo družino. Nič se ne da primerjati s tem.

Branka: Pri Stevu mi je všeč to, da je pozoren, iskren, pošten in da je res družinski človek. Želela pa bi si, da bi si vzel več časa zame. To me najbolj jezi in žalosti.

Stevo: Meni je bila pri Branki vedno všeč njena dobrosrčnost, njena duša. Na njo se lahko vedno zanesem. Na živce pa mi gre, da je včasih preveč eksplozivna, da prehitro in preveč burno reagira. Oba sva namreč zelo emotivna ter občutljiva in zato sva hitro užaljena. Je lev, ki je močen in dominanten, jaz pa sem tehtnica, ki je zelo tolerantna, ampak sem v podznaku škorpijon, in ko je imam "poln kufer", potem ta škorpijon prileze na plan in ustvari prepir. Vendar pa sva se našla in mislim, da nama je usojeno, da sva skupaj. V večini zakonov vlada neka zdrava harmonija med ljubeznijo in sovraštvom, ki skrbi za ravnovesje v odnosu, in tudi pri naju ni nič drugače. Najbolj pomembno je, da se imava rada in da skrbiva drug za drugega in za otroka.

Kakšne so vajine želje za leto 2013?

Stevo: Definitivno si želim, da se konča ta medijska paranoja o slabi ekonomski situaciji. Menim namreč, da situacija pri nas sploh ni tako grozna, kot politiki prikazujejo. Želim si, da se to konča, saj se bodo tudi ljudje sprostili in se osredotočili na pozitivne stvari v življenju.

Branka: Jaz pa si predvsem želim, da bomo vsi zdravi, veseli in zadovoljni. Če smo namreč zadovoljni, smo tudi srečni, oddajamo pozitivno energijo, in to je tisto, kar je najpomembnejše. Vse ostalo bo pa prišlo samo od sebe.