Pravkar sem v domači garaži poujčkala nostalgijo ob pogledu na zdaj že muzejski primerek pisalnega stroja, na katerega sem leta 1985 natipkala svoj prvi modni članek. Nostalgije sicer ni dobro preveč ujčkati, da ti medtem ne popiha vlak sedanjosti, vendar … Pred leti smo šle modne novinarke v Pariz in Milano po zaklade novosti. Imeti reference, dobiti akreditacije za ogled eminentnih modnih revij, je bilo skoraj kot zadeti na loteriji. Tudi sama hoja po modnih sejmih je včasih spominjala na adrenalinsko akcijsko komedijo, ki se je lahko sprevrgla tudi v tragedijo – če so te zalotili, da na skrivaj fotografiraš, je kakšna persona stegnila roko in adijo film iz aparata.

Biti modna novinarka nekoč in danes, kakšna je razlika?

Nekoč je na letališču carinik posumil, da v kovčkih tovorim sumljivo težko robo. Vselej sem jih namreč nabutala s katalogi in revijami in bila za nekaj mesecev založena z novostmi, ki sem jih potem podajala bralcem in poslušalcem. Dobiti modno informacijo iz prve roke je bil nekoč privilegij. Dobiti modno informacijo danes? Samo po sebi umevno! Reportaža z modne revije je že čez uro ali dve dostopna na številnih portalih, modne revije se prenašajo v živo preko interneta. Novim oblikam digitalnih komunikacij, vključno z blogi, se pač ni mogoče upreti. Posledično smo zato današnje modno novinarstvo spektakularno razvrednotili. Sicer bi bilo lahko zabavno, da celo otroški modni blogerji v stilu Tavi Gevinson poročajo o tem, kaj je modno in zapovedujejo, kaj je treba nositi. Pa ni, ker se za tem skrivajo interesi posameznikov in agresivnega marketinga.

Sodelovali ste tako s tiskanimi in radijskimi mediji, nekoliko tudi s televizijo. Kateri medij pa vam je ponudil največ možnosti za izražanje?

Branje prevedenih modnih zapovedi iz svetovnega spleta, ki glorificirajo zgolj visoko modo in dodajo še kakšno nebulozo v smislu 'odkrijte svoj modni jaz z vrhunsko znamko to in to …' me utruja. Modna informacija potrebuje živo zgodbo, navdih, nasvet, kako jo vključiti v vsakdan povprečnega človeka. Za to pa je potrebno nekaj strokovnega predznanja. Brbljati sredi gospodarske krize, ko smo pred finančnim in moralnim zlomom, od boga in politikov zapuščeni, naj se odenemo v prestiž, da bomo uspešni? Ni to že prežvečena, rahlo neokusna zgodba? No ja, razen za tisto peščico bogatih Slovencev, ki pa se tako ali tako požvižgajo na tovrstne nasvete. Prav tiskani mediji, ki so sicer meni osebno najljubši zaradi največjih možnosti izražanja, lahko naredijo s takšnim pristopom pravo epidemijo frustracij.

Le katere male deklice pa moda na zanima? Mene je pravzaprav minila ljubezen do mode v smislu kopičenja cunjic že nekako takrat, ko sem prenehala šivati oblekice svojim punčkam. Žal so me nekateri zgolj zaradi mojega poklica potisnili v napačen kalup, skupaj s strastnimi modofilkami in 'mobilnimi oglasnimi sporočili' za izbrane blagovne znamke oblačil. Vedno sem in še vedno sleherno novomodno podobo 'odprem', pogledam, kaj se skriva v njej, v njeni zgodovini, primerjam, analiziram, kaj določen trend sporoča, komu je sploh namenjen. Predvsem moji bralci so mi večkrat povedali in mi še povedo, da me prav zaradi mojega večplastnega dojemanja vizualnega nasploh radi berejo.

Kako ste doživljali spreminjanje modnih slogov? Katera moda vam je najbolj pri srcu, moda 80., 90. ali današnja?

Iskreno? Trenutna moda se mi zdi precej profana, kaotična, površinska. Kot bi v dirki skozi vsakdan spotoma potegnila nase malo tu in malo tam – je pač odraz časa, v katerem živimo. Legendarna modna leta so bila zame osemdeseta, čeprav s tistimi širokimi rameni prav nič nova. Že kralj Henrik VIII. je v 16. stoletju v dvorno modo uvedel enormno široka in podložena ramena. Aha, me je že zopet potegnilo v zgodovino …

Pravite, da se z modo kar dobro razumete zato, ker je ne poslušate slepo. Imate svoj lastni slog. Kako bi ga opisali?

Pri ustvarjanju svojega videza bi bilo dobro misliti na to, da je vsak ključ narejen za svojo ključavnico. Tudi obleka se nam mora prilegati kot ključ. Lasje se mi naježijo, ko slišim v stilu črednega nagona vzklik: joj, kje si kupila to krasno obleko, jaz grem tudi ponjo! Potem pa nemalokrat sledi razočaranje, ker obleka ne izpolni pričakovanj. Sama raje počakam, da me v trgovini moj kos oblačila kar sam poišče. Pa še potem ga včasih doma rahlo ali pošteno predelam, ker ne občutim neke globoke sreče v srečevanju 'dvojnic'.

Kakšen pa se vam zdi modni slog Slovenk in Slovencev?

Bolje slab slog oblačenja kot nikakršen slog! Slovenke in Slovenci na žalost množično prakticirajo – nikakršen slog. No, a so zgolj hlače kot edino žensko oblačilo za v petek in svetek, mokasini ali superge, brezoblična bluza poleti in še bolj brezoblična bunda pozimi kakšen slog? Raje vidim gospo, nemara tudi v zrelih letih in z nekaj nebodigatreba kilogrami obloženimi boki, ki ga je z barvno in vzorčno kombinatoriko oblačil pošteno pihnila mimo, kot pa nedomiselno uniformiranost.

Stilistka, modna novinarka in pisateljica, kaj vam je najbolj pisano na kožo?

Sem vam prav hvaležna za to vprašanje, da lahko končno povem: nič od tega. S stiliranjem se ukvarjam vedno manj, v tipičnem modnem novinarstvu, ki kroji trenutni medijski prostor, se vse manj vidim, sebe tudi ne dojemam kot pisateljico, ker nisem napisala še nobene kriminalke ali romana. Trenutno sem najraje oblikovalka – reciklistka. Ustvarjalka prenov, ki niso same sebi namen, temveč nam vsakdan naredijo lepši. Všeč mi je razmišljanje, debatiranje, pisanje o recikliranju človeških vrednot. Vrlin, ki smo jih v dirki za prestižem, močjo in ugledom ali v bitki za lastno preživetje zavestno ali nevede potacali.

Pred kratkim ste predstavili svojo drugo knjigo, ki ste jo naslovili Reciklirajmo se in uživajmo. Kot sami pravite ne gre za nizanje trendov, temveč za nov princip dojemanja mode. Kakšen?

Moja nova knjiga ni konflikt z modo! Še vedno sem na 'ti' z njo, tudi kakšno divje dobro dizajnersko torbico z veseljem stisnem k sebi. S knjigo sem želela le osvetliti modo iz širšega zornega kota, predvsem pa jo iz nekih imaginarnih višav spustiti na realna tla. Glede na to, da postaja recikliranje v svetu modni trend, me je tudi ta knjiga kar sama poiskala. Ko staro prenavljamo, s tem odkrivamo že nekoč odkrito in pozabljeno, s tem pa recikliramo tudi svoj značaj. Vse do miselnega preobrata, ko nismo samovšečno naduti, če imamo denar za drago modo oziroma ko ne žremo sami sebe in drugih, če ga nimamo.

V knjigi ste predstavili recikliranje oblačil, čevljev, pohištva. Dokaj široko ste zastavili, kako to in komu je knjiga pravzaprav namenjena?

Celo širše bi lahko zastavila in nemara bom to storila v tretji knjigi. Moda ni zgolj obleka, modni dodatki, moda je vse, kar nas obdaja. In če si mi zaželimo novo obleko, drugačno pričesko, je logično, da si tudi naše bivanjsko okolje želi sprememb. Seveda v knjigi ne pozivam bralcev, naj kar porušijo zidove v stanovanju in nakupijo vse novo – od pohištva do preprog. Skozi utrinke iz zgodovine modnih fenomenov nizam ideje za drobne prenove. Od tistih najbolj preprostih, ki jih obvlada vsakdo, do tistih, ki zahtevajo malo spretnejše roke. Prav vsem, ki imajo radi inovativnost in zabavno ustvarjalnost, je knjiga namenjena.

Svojo prvo knjigo ste naslovili 'Zapeti ali od mode zadeti?' Tudi v tem delu bralcu ponujate nasvete, kako lahko na preprost način z malo domišljije popestri način oblačenja, opremi stanovanje in izdela prikupna darilca za najbližje. Obe knjigi sta zelo uporabni v današnjem, kriznem času …

Res je. Druga knjiga se navezuje na prvo, tokrat imam še več nasvetov na 48 barvnih straneh. Vemo, da je biblioterapija znanost, ki zdravi z zanimivimi knjigami. Z njimi se lahko pred stresi in problemi zatečemo v neki drug svet, v katerem spontano pozabimo na svoje tegobe. Jaz ponujam namesto praznega tuhtanja ali sprehajanja po oblakih konkretne, 'zdravilne' ideje za prenove, ki naravnajo počutje v bolj optimistično. Preverjeno iz prve roke!