So osebe in dogodki v vašem romanu resnični?

Ne, osebe so vse izmišljene, tako glavna junakinja kot vsi stranski liki. Njeni prijateljici sem dala izmišljeno ime Ančka, pa še to ime sem izbrala, ker je gre za plehko punco, tako da sem ji dala ime po napihljivi Ančki. Dejansko je pa vse izmišljeno. Roman sem začela pisati tako, da bi bil na osnovi resničnih dogodkov, ki pa javnosti niso tako znani. Na uredništvo revije Lea namreč dobimo tudi kakšne informacije, ki jih ne moremo objaviti, ker jih je nemogoče preveriti. Nameravala sem to nekoliko prirediti, vendar sem ugotovila, da bi bilo tveganje preveliko in sem vse zbrisala. Pri založbi so mi svetovali, naj tudi opise oseb spremenim. Roman sem pisala približno en mesec, nato sem dala v branje založbi, kjer so mi svetovali, kaj naj spremenim. Glede na prvotno vsebino, je pravzaprav ogromno spremenjenega, čisto vse je fikcija.

Nekateri so celo mnenja, da je v knjigi preveč cenene pornografije. Kaj odgovarjate na te očitke? V knjigi je veliko eksplicitnih seksualnih prizorov.

Kar se tiče erotičnih prizorov, sem na vašem spletnem portalu Zadovoljna.si opazila, da imate natečaj z erotičnimi zgodbami. Malce sem si pogledala, kako to gre, kako se lahko to napiše. Nisem pa od nikoder prepisovala. Sprva nisem nameravala iti v detajle, potem pa sem se odločila iti do konca. Sicer pa, kar se tiče razlike med erotiko in pornografijo, je za vaš spletni portal Brane Kastelic povedal, da gre za erotiko takrat, ko je med osebama neko čustvo. Rekla bi, da 'kešpičke' do teh ljudi nekaj čutijo, tudi ljubezen do denarja je neko čustvo. (smeh) Je višji cilj. To ni pornografija. Najprej sem celo napisala knjigo brez teh podrobnosti, potem so mi pa pri založbi svetovali, naj, če si upam, zgodbo začinim z eksplicitnimi opisi seksa. Potem sem to napisala in so me vprašali, ali bi morda želela biti podpisana s psevdonimom. Vendar nisem bila za to, da bi se skrivala za lažnimi imeni. Vprašala sem moža, ali bi se me sramoval, ali bi imel kakšne zadržke. Vendar me je podprl, tako kot tudi moja mama in oče, ki sta katoliško vzgojena. Tudi sama sem. In konec koncev je moja teta Angelca Likovič. Sicer nimam veliko stikov z njo sicer, zato ne vem, kaj si misli o mojem delu. Se pa ne bi niti ozirala na mnenje daljnega sorodstva, upoštevala bi mamo in očeta.

Podnaslov je Roman o slovenski estradi. Ampak kot pravite, gre za fikcijo. Gre torej za delo o slovenski estradi ali ne?

Res je to fikcija. So pa noter omenjeni na primer glasbenik s Primorske, glasbenik s Štajerske in opisi. Če bi hotela, da bi bilo resnično, bi bolj natančno opisala. Če bi hotela resnično zgodbo, bi pisala biografijo, kot sem jo o Murku, da je avtorizirana. V tem romanu pa sem znane Slovenke in Slovence uporabila kot sredstvo, da ta 'kešpička' prodre na vrh, da pride do svojega cilja: postati znana, uspešna in predvsem bogata.

Zakaj ste se sploh odločili napisati roman o slovenski estradi?

Hotela sem povedati, da se v današnji družbi vse vrti okoli denarja, vsak si želi biti ali znan ali bogat, ali oboje. Čeprav predstavniki slovenske estrade, z njimi imam veliko opravka, navzven pravijo, da se ne želijo pojavljati v medijih, si v resnici tega vsi želijo. Velika večina znanih, ki se pojavljajo v naših revijah, bi rekla okoli 90 odstotkov, pošiljajo sami novice ali pokličejo. Tudi tisti, ki se zgražajo nad rumenim tiskom, nas velikokrat pokličejo, naj kaj objavimo. Tudi če je majhna novička, bi nekateri radi, da se piše, kaj vse počnejo, da so izdali nov CD. Tudi to so samopromotorji. Meni je popolnoma vseeno, ali me kliče in mi reče, da si je med nastopom strgala žabe, ali da me prosi, da objavim datum koncerta. To je zame vse samopromocija.

Ali lahko v romanu najdemo vas, se kje pojavite?

Roman ni osebna izpoved. Edino, v čemer sva si z junakinjo podobni, je to, da nimam diplome. (smeh) Ampak seksala pa nisem za zadnji izpit. (smeh) Tudi nisem nikoli seksala z žensko, tukaj se sploh ne najdem, sem poročena, imam otroka, moža. Glede teh seksualnih prizorov pa, včasih sem divja, včasih pa ne. (smeh) Odvisno, kako se počutim.

Kdo sploh je 'kešpička'?

Najprej nekdo postane znan, naj bo to pevec ali igralec ali nekaj tretjega in potem ima okoli sebe ogromno oboževalk. Te oboževalke si vse želijo tega glasbenika, ker bi se najbrž rade z njim pojavljale, ker bi s tem postale na nek način znane. Dober primer je Maja Murko, prej je bila čisto neznana. Zdaj pa se je poročila z Damjanom Murkom in včasih se zgodi, da imamo samo o njej kakšen trač. Mogoče bi tukaj lahko omenila tudi Sašo Einsiedler in Tilna Pusarja. Ona je znana, je primadona slovenske televizije, njen mož pa ni prej počel ničesar medijsko izpostavljenega. Odkar se ločujeta, je tudi on dobil svojo naslovnico.

Je pri nas veliko takšnih deklet?

Mislim, da je ta svet vedno bolj materialističen, vsak bi rad imel denar, dobre avtomobile, dobro službo in bil direktor, vsak je po tihem nekoliko 'kešpička'. Razlika je v tem, da eni to izrazijo na glas, drugi pa ne. Druga razlika pa je to, da eni so materialisti, drugi pa ne. Poleg tega so eni so materialisti in pridejo sami do svojega uspeha, drugi si pa koga, ki je uspešen, poiščejo in dajo noge narazen.

V Srbiji je fenomen tako imenovanih 'sponzoruš' zelo razširjen. Ali naša dekleta postajajo podobna njim, ali se jim sploh približujejo?

V romanu omenjam tudi južnjakinje, ker slovensko dekle v njih vidi konkurenco, saj so vedno tako urejene, naj bo podnevi ali ponoči. Vedno se lepo, uglajeno obnašajo. Naše se jim približujejo in so jim srbske 'sponzoruše' vzornice. Opišem lahko primer, ko sem bila pri neki frizerki in videla, da ima dekle, ki ima dobrih 400 evrov plače, majčko drage blagovne znamke, ki bi si jo s svojo plačo najbrž težko privoščila. Če bi bila na njenem mestu, bi denar za kaj drugega zapravila, za kakšne bolj življenjsko pomembne stvari. Potem bo pa jamrala, da nima za hrano.

Ali so 'kešpičke' dekleta, ki bi rada nekaj postala, bi rada bile slavna, ali so to že znane Slovenke, so to manekenke, pevke, igralke? Bi lahko bolj natančno definirali?

Ne bi rada poimensko definirala, kdo je in kdo ni. Vsaj dokler nimam dokazov, da se nekdo 'dol daje' za denar. Treba pa je tudi vedeti, da 'kešpička' ni prostitutka. Je bolj sofisticirana, se bolje oblači in ne seksa z vsakim moškim. Je urejena gospodična, ki jo moški hvalijo in si je želijo.

Kot novinarka ste verjetno v stalnem stiku z estradniki in jih tudi osebno poznate. Koliko tega, kar preberemo, je avtentičnega, resničnega, so torej preverjene informacijo, koliko pa je zgolj govoric?

Lahko govorim kot namestnica urednice pri reviji Lea. Polovico stvari z domače scene pride od glasbenikov, ki pokličejo, da bi poslali fotografijo, ali prosijo za objavo nečesa, kaj se zgodi. Če presodimo, da bi bilo to zanimivo za naše bralce, to tudi objavimo. Tak primer so slike z morja, kjer vidno pozirajo. Potem so novice na osnovi govoric. Potem vedno ali jaz ali novinar, ki se s temi estradniki ukvarja, preveri, ali je to res. Tako se je za Tilna Pudsarja govorilo, da je kupil hišo, ki je del dvojčka. Poklicala sem ga in je to zanikal. Potem je nekaj novic na osnovi opažanj naših novinarjev, ki se udeležijo kakšen prireditve in na primer vidijo Matejo Malnar, ki je v dragih čevljih, pa vedo, da si jih tudi z dvema plačama ne moreš privoščiti. Potem jo povprašajo, kdo ji je to kupil, ali si jih je sama kupila, ali je to dobila in ob kakšni priložnosti. Te stvari potem zapišemo. Nazadnje pa so še paparaco fotografije. Letos imamo veliko več paparaco fotk kot prejšnja leta. Pošiljajo nam jih naši bralci oziroma tisti, ki vedo, s čim se ukvarjamo. Pošljejo nam fotografije, potem pa je odvisno, kaj je na njih. Če je fotografija na javnem mestu ali pa če je na njej zanimiva oseba, jo odkupimo. Nazadnje smo dobili cel kup fotografij Jerneja Tozona, ki je bil z neko agencijo na dopustu. Seveda pa je odvisno, kdo je, če bi dobili Vasilko Sancin, domnevno ljubico predsednika Turka, sploh če bi dobili golo fotografijo, bi zagotovo odšteli več kot za Mišo Molk.

Ali zase lahko trdite, da ste dobra poznavalka razmer med slovensko estrado?

Osebno poznam številne zvezdnike in marsikaj zvem, vendar nikoli ne objavljam stvari, ki mi jih estradniki osebno zaupajo. Vendar skušam ohranjati odnos novinarka – estradnik, neko distanco, vendar, kar mi povedo neuradno, ne dam v revijo. Kar je namenjeno zgolj meni, ne gre ven. Če bi pa dobila fotografije kakšnega varanja, bi pa to objavili. Mora pa biti narejena na javnih površinah.

Kaj načrtujete v prihodnje?

Zdaj bom počakala,da vidim, kako bo s ponatisom knjige. Če bo veliko zanimanje za ponatis, se bom spravila k pisanju drugega dela 'Kešpičke' v roku enega meseca.