Veliko mladih ljudi dandanes sanja o tem, da bi spremenili svet, le redki pa to tudi storijo. Zdravnici Daša Gluvajić in Petra Merčun, študent 6. letnika medicinske fakultete Jernej Guzej ter absolventka dentalne medicine Mojca Arbeiter so v ta namen združili moči, voljo in željo po boljšem jutri tudi za ljudi, ki jim življenje ni najbolj naklonjeno. Odločili so se, da bodo maja letos za tri mesece odpotovali na afriški otok Madagaskar, v odročno vas Matanga, kjer bodo tamkajšnjim prebivalcem nudili brezplačno zdravniško pomoč in oskrbo. "Na Madagaskar gremo pomagat, saj tam zdravstvena oskrba ni tako samoumevna, kot morda pri nas. Večina tamkajšnjih prebivalcev v vsem življenju sploh ne vidi pravega zdravnika, zato se najmanjše poškodbe zanje lahko slabo končajo," sta nam razložila predstavnika odprave Daša in Jernej. Gre za eno od humanitarnih medicinskih odprav, ki že od leta 1977 potekajo pod okriljem Sekcije za tropsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani. Poleg Madagaskarja, naši zdravniki redno obiskujejo tudi Ugando, Papuo Novo Gvinejo, Kenijo, in ostale manj razvite države, Daša, Jernej, Mojca in Petra pa so se za Madagaskar odločili predvsem po pripovedovanjih predhodnih odprav, ki so obiskale ta četrti največji otok na svetu."Želja o tem, da se pridružimo odpravam v države tretjega sveta, je v nas že nekaj let. Med seboj se dobro poznamo, vsi smo obiskovali predavanja tropske medicine ter ugotovili, da nas to zanima. Za Madagaskar smo se odločili po pripovedih zdravnikov, ki so na otoku bili. Zaupali so nam osebne zgodbe o ljudeh, ki so jim z minimalno pomočjo rešili življenje in glede na to, da smo vsi še mladi in nismo še redno zaposleni, smo si rekli, zakaj pa ne, če lahko s tem nekomu pomagamo,"sta nam zaupala Jernej in Daša.

Na Madagaskarju nobeden od njih še ni bil, a so o njem veliko prebrali in slišali. V okviru predavanj tropske medicine so obiskali tudi t.i. tropski vikend, ki je sestavljen iz predavanj o tropskih boleznih, praktičnih vaj in primerov, s katerimi se bodo najverjetneje srečevali tudi v Matangi. Veliko informacij so jim predale tudi predhodne odprave, dve zdravnici, en bodoči zdravnik in zobozdravnica pa posebnih pričakovanj nimajo, zavedajo se le, da bodo na Madagaskarju lahko naredili veliko dobrega. Bivali bodo v vasi Matanga, ki leži na jugovzhodu otoka, v njej pa živi okoli 21 tisoč ljudi."Živeli in delali bomo v misijonu, pri slovenskih misijonarjih Izidorju in Cirilu. Dnevno bomo oskrbeli nekje okoli 90 pacientov, Mojca, ki je zobozdravnica pa naj bi pomagala tudi do 16 pacientom na dan. Delali bomo vsak dan od sončnega vzhoda do zahoda, ker ni elektrike, le nedelje naj bi imeli prosto, razen seveda, če bo kakšeni nujen primer. Gre za neke vrste urgentno splošno ambulanto," je razložila Daša in dodala, da bodo ljudem pomagali po najboljših močeh, če bo kaj bolj zahtevnega, zapletene operacije recimo, pa bodo poskrbeli za prevoz pacienta v najbližjo bolnišnico, ki je dobri dve uri in pol stran. "Poleg zdravniških uslug, bomo v vasi izvajali tudi preventivo, kar pomeni, da jim bomo razložili povsem običajne stvari. Veliko jih namreč poišče zdravniško pomoč, ker so omotični zaradi dehidracije. Dotaknili se bomo tudi zaščitenih spolnih odnosov ipd.," je povedal Jernej. Pri komunikaciji z domačini, ki govorijo malgaško, nekateri tudi francosko, jim bo pomagala nuna in medicinska sestra, ki jo je izšolala Slovenka dr. Tadeja Kotar. "Člani odprave, ki so že obiskali Afriko so nam povedali, da so se v času odprave naučili tudi novih jezikov in tudi sami smo imeli organizirano učenje malgaščine, ki je sicer zelo zapleten in težek jezik," pravi Jernej, ki se tako kot ostali člani odprave veseli tudi tega, da se bodo vključili v skupnost domačinov, ki vsakega belca povežejo z boljšim življenjem. "Ravno zaradi vpliva, ki ga imamo belci na domačine, bomo morali paziti, kako se pred njimi obnašamo, saj se lahko zgodi, da bi hitro posnemali tudi naše škodljive vedenjske vzorce. Učili so nas, da z lokalnimi ljudmi ne vzpostavljamo ne prijateljskih, ne ljubezenskih odnosov. Mi smo tam kot zdravniki in tako se moramo tudi obnašati. Pred njimi ne smemo piti alkohola, kaditi in podobno," je razložila Daša. Poleg kulturnih razlik bodo morali paziti tudi na tveganja, da zbolijo za kakšno od lokalnih bolezni, ki jih naš del sveta ne pozna.

Odvisni so od denarja donatorjev

Vsi se bodo pred odhodom, ki naj bi se zgodil konec maja, cepili proti hepatitisu A, hepatitisu B, tetanusu in otroški paralizi, v kovčke pa pospravili tudi zalogo antimalarikov, da bi se izognili nepotrebnim težavam. Celotna odprava naj bi jih stala okoli 18 tisoč evrov, čeprav imajo podporo Medicinske faultete in Ministrstva za zdravje, pa so odvisni le od denarja donatorjev. "Večina denarja gre za nakup zdravil, materiale, prevoze – torej za zdravljenje. Nekaj tudi za naše letalske karte, ki so žal precej drage in preventivna cepljenja ter tablete, ker je tam ogromno bolezni, ki jih pri nas ne poznamo," pravi Jernej in dodaja, da so dobrodošle prav vse donacije. " Račun kamor ljudje nakazujejo denar, je račun fakultete, če se na njem slučajno zbere več denarja od predvidenih stroškov, se ta prenese naprej za naslednjo odpravo," nam je pojasnila Daša. Ker časi niso ravno najboljši za zbiranje prostovoljnih prispevkov, ljudje pa imajo kar nekaj slabih izkušenj z darovanjem denarja organizacijam, ki so se izkazale za napačne, so se odločili, da za ta namen natisnejo tudi majice, ki jih na različnih lokacijah osebno prodajajo in zraven vsakemu kupcu z veseljem razložijo podrobnosti projekta. "Ljudje včasih kar težko verjamejo, da gremo res tja. Nezaupljivi so do tovrstnih akcij, ker imajo slabe izkušnje z nekaterimi drugimi dobrodelnimi organizacijami," je priznala Daša in dodala, da največ denarja še vedno dobijo od tistih, ki jih poznajo. "Ljudje se včasih ustrašijo, da morajo darovati velike vsote denarja, a ni tako. Kolikor lahko, daš. Vsak evro je dobrodošel in bo šel izključno za stroške odprave," nam je zagotovil Jernej.

Zaradi dela na Madagaskarju bodo boljši zdravniki

Poleg vseh pohval in odobravanja njihovega početja, se najdejo tudi taki, ki jim očitajo, zakaj morajo potovati na drug konec sveta in pomagati tam, ko pa je veliko pomoči potrebnih ljudi tudi v Sloveniji. "Dejstvo je, da vsi pomagamo tudi doma. Jernej se ukvarja s projektom ozaveščanja oživljanja, boja proti raku, itd. Doma smo zdravniki, ki imajo radi svoj poklic in opravljamo ga vsak dan. Tam bomo zdravniki, ki prostovoljno brez honorarja, pomagajo ljudem, ki nimajo dostopa do zdravnikov. Na Madagaskar ne nesemo denarja, ampak medicinske storitve," pravi Daša, Jernej pa takoj doda, da je to, da bodo tri mesece delali na Madagaskarju, dobro tudi za slovenske paciente. "Dobili bomo dodatne izkušnje, znanje o tropskih boleznih, kar nam bo pomagalo pri zdravljenju slovenskih bolnikov, ki potujejo v tropske dežele. Postali bomo še boljši zdravniki," je prepričan študent 6. letnika medicine.

Domače skrbi, a jih podpirajo

Pri njihovi odločitvi, da tri mesece preživijo med ljudmi v Matangi, jih hočeš nočeš podpirajo tudi njihovi domači. "Malce jih seveda skrbi. Mi približno vemo, v kaj se spuščamo, medtem ko oni ne vedo in zato jih je malce strah. A nimajo druge možnosti, kot da nas podprejo," pravi Jernej, Daša pa nam razloži da predvsem starši, čeprav jih skrbi, po svojih najboljših močeh pomagajo pri zbiranju donacij. Denar gor, ali dol, Daša, Jernej, Mojca in Petra so se odločili, da maja zagotovo odpotujejo v Afriko, saj ne želijo prekiniti tradicije, ki je v zadnjih letih poskrbela za to, da si odprave na Madagaskar sledijo ena za drugo. Trudijo se, da se, čim se odprava konča, tja vrne nova odprava. V času ko tam ni zdravnikov, so tam prisotni medicinska sestra ter misijonarja, ki jih redno obveščajo, kaj imajo na zalogi in kaj je potrebno prinesti. Od naše zime do pozne pomladi odprav v Matango ni, saj takrat tam divja monsunsko obdobje in je skoraj nemogoče potovati. "Povezave so zelo slabe, ni električne napeljave, imajo sončne celice in generator na nafto. Pot od letališča v glavnem mestu Antananarivo do vasi traja dva dni, v primeru slabega vremena tudi sedem," nam je zaupala Daša, ki bo s svojimi kolegi izkušnje z odprave v Matangi, kakor pogosto bo mogoče, delila tudi na blogu. "Internet nam bo na voljo v nekaterih mestih, kamor bomo odpeljali bolnike, ki jim sami ne bomo mogli pomagati in navaditi se bomo morali na življenje brez telefonov in računalnikov. A ne bi smelo biti prehudo. Prejšnji člani odprave so nam povedali, da bodo v misijonu dobro poskrbeli za nas," pravi Jernej, Dašo pa je napol v šali zaskrbelo predvsem dejstvo, da se bo morala za tri mesece odpovedati jogurtu in čokoladi. "Če ne bo hujšega, jo bomo dobro odnesli," sta za konec dodala naša prijetna sogovornika, nam pa ni preostalo drugega, kot da jim zaželimo varno pot na Madagaskar in upamo, da se bo njihova zgodba dotaknila vseh tistih, ki še vedno le razmišljajo o tem, da bi naredili nekaj za boljši svet.