V času, ko sem bila na kmetiji, je bila Vesna zame velika uganka. Ne morem sicer reči, da je zahrbtna. Kot zahrbtno sem jo namreč doživljala v tem smislu, da ničesar ni povedala človeku v obraz. Tudi med pogovorom o običajnih temah ni prišla na dan z besedo. Ko pa je ugotovila, da ji lahko to prav pride, je povedala svoje mnenje. Sicer bi težko za katerega koli člana družine na kmetiji rekla, da je zahrbten. Tudi zato, ker sem bila tam premalo časa. Ko smo prišli na kmetijo, je bilo čutiti entuziazem, vse je bilo novo, nova poznanstva, potem pa se je počasi začelo čutiti pritisk in ljudje so se začeli kazati v pravi luči.

Kdo pa je bil najbolj prepirljiv?

Miha se je hitro vtaknil v stvari, v katere naj se ne bi, predvsem s Simonom. Z njim se ni bilo težko kregati. To je pač odvisno od človeka, nekdo se zapiči v drobtinico, drugega pa še skala ne bi zmotila. Miha in Simon sta mogoče bila nekoliko bolj konfliktni osebi.

Rekli so, da imamo ženske pakt. O tem sicer ne morem veliko govoriti, ker sem kmalu postala dekla. Res je bilo slišati stavek "ženske moramo držati skupaj", a se mi to ne zdi nič takega. Slišala sem ga, ampak se mi ni zdelo, da zdaj to pomeni, da se moram ravnati tako, kot bodo rekle druge, sicer me bodo izključile iz družbe. Po enem tednu je tako ali tako to prišlo na dan, lahko pa rečem, da nisem čutila, da bi ženske imele kakšen pakt. Kot sem že povedala, bila sem dekla, s Tonetom sva jedla, pila in spala ločeno od drugih, s puncami pa sem se takrat bolj malo družila.

Kdo na kmetiji vam je bil najbolj všeč kot človek?

Matej, Valerija in Darko. To so ljudje s pravimi vrednotami, življenjskimi pogledi, v življenju dajejo pravo mesto res pomembnim stvarem.

Parčkanje na kmetiji?

Nimam mnenja o tem, to je stvar vsakega posameznika, sama pa se v to nisem vpletala. Onadva (Vesna in Simon, o. p.) že vesta! Zasebno ju ne obsojam zaradi tega odnosa, kar koli že je med njima, na prijateljski ravni ali kaj več. S tem se nisem ubadala in se tudi zdaj ne. To je njuna stvar. Zdi se mi sicer malo moralno sporno zaradi njunih partnerjev, ki jih imata zunaj. Če imajo to tako pošlihtano, potem je to njihova stvar. Ni sicer po mojem okusu in po mojih merilih. Vendar ne mislim, da si zato, ker si prevaral svojega partnerja, slab človek. To so tvoje osebne stvari, počni, kar hočeš, mene s tem nisi osebno prizadel.

Čiščenje wc-ja res ni bilo zabavno. Me je pač doletelo, ko sem bila dekla. Veliko težje mi je bilo, ko sem morala molsti krave. Pravzaprav sem ugotovila, da se krav bojim. Res me je bilo strah. Krave so ogromne in ko sem sedla pod njo, da bom molzla, me je bilo strah, da me bo brcnila, da se bo zvrnila name. Seveda tudi žival začuti, da te je strah in si nemiren, in logično postane nemirna tudi ona. Vseeno sem poskušala molsti, prostovoljno sem se javila, čeprav je malo dlje trajalo in mi je enkrat potem pomagal Darko.

Kako je bilo s higieno na kmetiji? Kdo je bil največji pacek?

Po mojem mnenju je bila največja packa Vesna. Dnevi so bili precej vroči, ona pa se ni umila niti vsak dan. Bila je pri živalih, potem pa je šla v kuhinjo, ne da bi si umila roke in začela kuhati. Zame je to higiensko nekoliko sporna zadeva.

Na kmetijo ste prišli, ker bi si radi rešili stanovanjsko vprašanje, se postavili na lastne noge. Ta cilj se ni uresničil, kaj boste storili zdaj?

S fantom sva že pred kmetijo začela preurejati mansardo v hiši mojih staršev, tako da se dela nadaljujejo. Ne tako hitro, kot bi si želeli, ker je odvisno od finančnih zmožnosti, ampak delava na tem. Kmetija je bila zame lepa izkušnja. Publiki sem se pokazala takšna, kakršna sem, brez taktiziranja. Nisem želela spreminjati svojega značaja. In to, da sem zapustila kmetijo, nisem doživela kot razočaranje, svet se mi zaradi tega ni sesul. Na to gledam kot na dodatno življenjsko izkušnjo, za katero mi nikakor ni žal. Življenje pač gre naprej …

V droge sem zabredla, ko sem končala osnovno šolo in se vpisala v srednjo. Ta prestop je bil zame ključnega pomena. Iz Sevnice sem odšla v Celje, v novo okolje, med nove ljudje, potrebno se je bilo uveljaviti, poiskati novo družbo. In to je bil najlažji način, da spoznaš nove ljudi. Saj veste, najstniki želijo izstopati, vsak želi biti v središču pozornosti. Bila sem nezadovoljna sama s sabo, iskala sem se, nisem vedela, kam sodim. Nisem vedela, v katero šolo naj se vpišem, kaj bi rada postala v življenju, nikjer se nisem videla. Potem pa sem našla zadovoljstvo … in me je pripeljalo do tega, do česar me je pripeljalo, v heroin. Na igli sem bila šest let.

Starši so to opazili že prej, preden mi je voda tekla v grlo. Kruta resnica je, da si vsak starš dela utvare, da ni tako hudo. Čeprav realno gledano, stvari so bile jasne. Tudi sama si dolgo nisem želela priznati, da imam te težave. Šele pri dvajsetih letih je bilo črno na belem, kaj se dogaja z mano. Takrat sem odšla na detoksikacijo, pa ne zaradi tega, ker sem se želela odvaditi, ampak zato, da sem malo pomirila starše. Pet tednov sem bila na detoksikaciji pri Kastelicu na Zaloški v Ljubljani. Takrat sem živela s fantom v Ljubljani, kjer je študiral. On se ni drogiral. V Ljubljano sem šla zato, da bi zamenjala okolje in se rešila drog. Ampak se ni nič spremenilo, prišla sem z detoksikacije, dva tri tedne je bil mir, potem pa sem začela spet po starem. Leto dni kasneje sva šla s fantom narazen, ker enostavno ni zmogel več. Vrnila sem se domov, potem pa je šlo samo še navzdol, končala sem na ulici, pri 25 letih pa sem odšla v komuno.

Kako je sploh prišlo do tega, da ste končali na ulici?

Živela sem doma, ampak so me starši nekega dne postavili pred dejstvo: ali komuna ali cesta. Ker enostavno tudi oni niso več zmogli. Doma so se dogajale grozne stvari, kradla sem denar, predmete. Narkoman pač potrebuje denar, veliko denarja. To obdobje je bilo zelo težko tudi za moje starše. Mama je rekla, da je bila najtežja odločitev v njenem življenju, ko mi je rekla, naj grem iz hiše. Ampak zame je bila ta odločitev življenjskega pomena.

Odšli ste v komuno v Italijo …

Na Razborju pri Sevnici je ženski center komune Don Pierina iz Italije. Ko so v 90. letih gradili ta center, je moj oče s prostovoljnim delom veliko pomagal in spoznal ljudi, ki so delali v tej komuni, med njimi tudi patra Karla, ki je bil župnik na Razborju. Prav on je posredoval, da so me sprejeli v Italiji. Tako so me leta 2004 starši odpeljali na Sicilijo, kjer sem ostala 14 mesecev, potem so me prestavili v severno Italijo, zadnje leto pa v južno Italijo.

V komuni ste ostali 39 mesecev, je bilo težko?

Težko je bilo, ker moraš 25 let svojega življenja razčleniti in ponuditi v debato; kaj, zakaj, priznati določene napake. To sploh ni lahko, tudi zato, ker sem se odločila za komuno dokaj pozno. Težko je bilo resnici pogledati v oči. Kljub temu je bilo to eno najlepših obdobij mojega življenja. In 26.decembra 2007 sem se lahko vrnila domov.

V življenju ste doživeli veliko hudega, kot ste rekli, ste se znašli v gnoju, v blatu, vendar vam ni žal niti za en dan, ki ste ga preživeli na ulici. Zakaj?

Zato ker sem preko svoje odvisnosti in komune spoznala, kako lepo je lahko življenje. Preden sem šla v komuno, nisem verjela, da je lahko človek zadovoljen in srečen brez tega, da se "zadene", nekaj spije. V komuni sem se prvič v življenju nasmejala "na suho". Solze so mi tekle od sreče, ker sem lahko bila srečna na normalen, naraven način. V to prej sploh nisem verjela. Mislila sem, da je življenje ena sama tegoba, vse skupaj brez veze, nisem verjela v lepo življenje. Človek sicer lahko pride do teh spoznanj tudi brez vsega tega, ampak jaz življenja nisem tako dojemala. Komuna mi je dala veliko lepih spoznanj o življenju.

Kaj bi lahko povedali mladim v opozorilo, da se ne bi znašli v podobni situaciji?

Rekla bi jim, naj si nikar ne zatiskajo oči, pogledajo naj resnici v oči in naj si priznajo, da bodo z naslednjim "šusom" zgolj pozabili na zadeve za uro ali dve, potem pa bo vse po starem. Tisti famozni stavek "Saj bo, saj bo …" pelje v pogubo. Glede pomoči, kje jo je mogoče poiskati, pa je danes objavljeno vsepovsod. Če nekdo hoče poiskati pomoč, jo bo našel.

Kaj bi rekla staršem mladine, ki se sooča s tem problemom?

Če se je njihov otrok znašel v že hudem stadiju, mu bodo najbolj pomagali tako, da mu bodo obrnili hrbet in ga postavili pred dejstvo: ali boš nekaj naredil ali greš. Dokler ne začutiš grenkobe "dreka", si lahko samo domišljaš, kako je to hudo. Kot sem že povedala, je bila odločitev mojih staršev življenjskega pomena zame. Če so se težave z drogo šele začele in so starši to opazili, določene spremembe v obnašanju, naj si vzamejo čas zanj in ga poslušajo. Ne mu govoriti: ne smeš, ne smeš … Poslušati ga je treba in skušati razumeti ozadje tega problema. Droga namreč ni problem, droga je posledica nečesa.