"Brž ko sem dopolnila 13 let, nisem mogla prenehati misliti na svojo mater. Oče mi ni nikoli prikrival dejstva, da njegova žena ni bila moja prava mati. Stalno sem se spraševala, zakaj me moja biološka mama nima dovolj rada, da bi kdaj prišla mimo in me vsaj pogledala. Sovražila sem obiskovati svoje prijateljice na domu, saj sem tam videvala njihove pozorne mamice, kar me je vsakič znova razžalostilo. Sčasoma sem si začela izmišljati izgovore, da na domove ne bi več zahajala, namesto tega pa sem raje ždela v svoji sobi ter zrla v materino fotografijo." Kljub opisanemu vzdušju je ostajala v odličnem odnosu z mačeho, s katero sta odhajali po nakupih ali na izlete. Ne glede na to pa je vseeno upala, da bi bilo življenje še lepše, če bi se njena mati zopet vrnila. "Oče ni prav rad govoril o materi. Vse, kar je povedal, je bilo to, da je zbežala z drugim moškim in da je za nas bolje, da živimo brez nje. Zaradi njegovih skopih pojasnil, sam se obračala na njegovo ženo Nan in jo bombardirala z vprašanji."

Pretentala je policista

Candy je bila pripravljena 'špricati' pouk in se raje posvetiti iskanju matere. "Na edini fotografiji, ki sem jo imela, je imela dolge svetle lase ter se nasmihala. Na podzemni železnici sem pogledovala druge ženske, ki so ji bile podobne in se spraševala, če je katera morda ona. Oče mi je namigoval, da je bila vpletena v prostitucijo in odvisnost od drog, vendar sem mislila, da je to le način, s katerim me skuša odvračati od iskanja. Moja mama je namreč morala biti popolna."
Potem ko je izkoristila vse internetne možnosti, je decembra 2008 sprejela korenito odločitev. "Napravila sem si natančen načrt. Odšla sem do King's Crossa, našla policista in mu rekla, da sem izgubila svojo mamo. Izročila sem mu podatke o imenu, rojstvu ter ga vprašala, ali bi mi lahko pomagal. Uspelo mi je, saj so dobili njeno številko iz kazenske evidence in čez 10 minut sem že zapuščala postajo z njeno telefonsko številko v roki. Tresla sem se, saj sem jo vsa ta leta iskala, sedaj pa sem bila tik pred tem, da jo bom lahko uzrla." Candy je s klicem odlašala do večera, nato pa je le zavrtela magične številke. "Njen glas se je zdel tako domač. Pričakovala sem solze in opravičilo, a nič od tega nisem doživela. Bila je zelo zgovorna in predlagala, da bi se naslednjega dne srečali v živo. Ker sem od očeta predhodno slišala, da naj bi se gibala po poteh onkraj zakona, nisem bila presenečena, da se nahaja v kazenski evidenci, zato sem se odločila, da je o tem sploh ne bom spraševala." Doma jo je oče skušal odvrniti od srečanja, a je bila Candy preveč odločna.

Šokantno srečanje

Naslednjega popoldneva sta se končno srečali v restavraciji s hitro prehrano na postaji King's Cross. "Nepričakovano me je potrepljala po ramenu in ko sem se obrnila, sem bila šokirana. Niti približno ni izgledala tako kot na meni tako dragi fotografiji. Tam je bil njen obraz tako svež, imela je dolge svetle lase, skratka, bila je taka mati, na katero je vsak otrok lahko ponosen. To naj bi bil zame sanjski trenutek, a je v resnici pomenil nočno moro. Brž ko se je poskušala skromno nasmehniti, sem opazila, da nima več zob, njeni lasje so bili sivi, zamaščeni in grobi, pod rokavi plašča pa so se razkrivale majhne vbodne ranice, razkropljene vzdolž obeh rok. Videti je bila 20 let starejša, kot je v resnici bila. Vprašala sem jo glede drogiranja, a mi je zagotavljala, da je to vse preteklost. Videla sem znamenja na njenih rokah, a sem raje verjela v tisto, v kar sem hotela verjeti. Kljub opisanemu sem se počutila prijetno, ko sem se je lahko dotikala in jo objela, da bi s svojim mobilnim telefonom napravila fotografijo. Zdelo se mi je prav, da sem jo iskala in naposled našla. Mislila sem, da bi ji lahko pomagala in morda bi nekega dne spet lahko postala del družine."

Candy je bila tako navdušena nad tem, da bo lahko zopet vzpostavila razmerje s svojo mamo, da jo je naslednjega dne spet obiskala. Oče je temu nasprotoval ter jo opozarjal, da jo bo vsa ta zgodba na koncu zgolj prizadela. "Tokrat sem izvedela, da mama stanuje v nekem hostlu na območju King's Crossa in da ni bila povsem odkrita z mano. Še vedno je namreč zlorabljala droge in čeprav ni bila več na heroinu, je jemala 'crack'. Potarnala mi je, da se ji je mobilni telefon zlomil in si ne more več privoščiti metadonskega zdravljenja. Smilila se mi je, zato sem ji izročila 20 funtov. Tega si skorajda nisem mogla privoščiti, a na drugi strani nisem prenesla, da bi mama živela v takšnem pomanjkanju. Ampak to je bil šele začetek začaranega kroga." Vsak torek in četrtek je Candy prepotovala isto razdaljo, da bi videla mamo ter prišla domov z 20, 30 ali 40 funti lažjo denarnico. "Od prijateljev sem si sposojala denar in celo božična darila sem zapravila zanjo. Vedno znova sem ji kupovala mobilne telefone, saj naj bi prejšnje izgubljala ali jih zlomila. Globoko v sebi sem sicer vedela, da jih prodaja in si z izkupičkom kupuje mamila, a sem bila preveč obupana in nisem bila pripravljena izgubiti stika z njo. Sprva mi ni priznala, da se prodaja, čeprav je bilo tudi to očitno. Slišala sem jo, kako se je po telefonu menila za zmenke ter opažala, kako so jo moški pogledovali na ulici. Po nekaj tednih je naposled le priznala, a z izgovorom, da si s tem plačuje metadon."

Največji šok pa je sledil, ko je Shelley lastni hčerki predlagala, naj se tudi sama začne prostituirati, saj bi tako zaslužila več denarja. "Potarnala sem ji, da mi zmanjkuje denarja, ona pa mi je odvrnila, da tako sveže meso, kot je moje, lahko zasluži precej denarja, saj je sama včasih prislužila 300 funtov na teden. Bila sem šokirana. Mama je tedaj poskušala to obrniti na šalo, a sem točno vedela, da je bila njena ideja resna. Bila sem skrajno potrta, saj sem postopno začela spoznavati, da ne bo nikoli takšna mama, kot sem si jo zaželela." Lanskega marca se ji je nabralo že 1.500 funtov dolga pri prijateljih in družini ter veliko razočaranje nad mamo. Odločila se je, da bo ostala z družino in skupaj so odšli na Irsko.
Po neskončno dolgem času se je Candy počutila zadovoljno ter poklicala mamo, da bi ji to sporočila. "Ko sem ji povedala novico, mi je zabrusila, da me noče več slišati niti vedeti kar koli o meni, dokler bom ostala na Irskem. Zatem je zamenjala telefonsko številko, da je nisem mogla več poklicati. Vnovič sem bila potrta, da me je še enkrat več zavrnila. Zdaj vem, da je bila mačeha bistveno boljša mati, kot bi Shelley kadar koli lahko bila." Candyjina družina v tej zgodbi noče biti posebej imenovana, a popolnoma podpira njeno odločitev, da je javno izpovedala svojo zgodbo.