Največ pozornosti v svojem ustvarjanju je Prešeren namenil svoji veliki neuslišani ljubezni Juliji Primic, ki je bila rojena v družini ljubljanskega trgovca, spoznal pa jo je 6. aprila 1833 v trnovski cerkvi in se na prvi pogled zaljubil za vse življenje. Zala in mlada Julija ga ni marala , a vztrajni France se ni dal. Zbral je pogum in modrooki plavolaski do ušel zaljubljen odnesel rokopise pesmi, posvečenih prav njej. Julija se je, tudi kot odziv na njegova nenehna dvorjenja in moledovanja, naj ga vendarle sprejme, leta 1839 poročila z bogatim plemiškim sinom Scheuchenstühlom in s to potezo Prešernu dala jasno vedeti, da je ne zanima in naj jo že neha moriti s svojimi ljubezenskimi izlivi. Vendarle pa ji je pesnik namenil še veliko rim, prav tako pa tudi znamenit akrostih v Sonetnem vencu. Nekaj let pozneje se je zapletel s takrat še mladoletno služabnico pri Crobathovih Ano Jelovšek. Rodila mu je tri otroke, a z njegove strani se niso nikoli razvila globlja čustva, morda tudi zato, ker Ana nikoli ni dojela Prešernovega pogleda na svet in življenje. Pesnik ni napisal nobene pesmi , v kateri bi opeval svojo ljubezen do nje, z izjemo pesmi Nezakonska mati.

Okoliščine so botrovale dejstvu, da se je Prešernova ustvarjalnost kdaj pa kdaj spustila na malce bolj gostilniško raven. Žal konkretnih dokazov o njegovi erotični poeziji ni, saj so večino ‘spornih’ pesnitev po njegovi smrti uničili. Čistuni so erotično poezijo v 19. stoletju imenovali ‘svinjepisje’. Kadar je temnolasi in skodrani zapeljivec dobil navdih, to je bilo običajno za gostilniškim pultom, je svoje ‘kosmate’ verze, zabeležene na lističih, poklanjal svojim trenutnim muzam. Menda so bila Prešernov fetiš nedolžna dekleta, rad pa je opeval predvsem določene dele ženskega telesa in njihove funkcije.

Nespodobna in zamolčana poezija

Ljudski glas je že od nekdaj potrjeval obstoj Prešernovih ‘okroglih’ verzov, radi pa so jim prisluhnili že pesnikovi sodobniki in si zapisovali mojstrove žgečkljive verze, ker so jih preprosto zabavali. Med prizadevnimi zbiralci tovrstnega Prešernovega gradiva je bil tudi Luka Pintar. Leta 1883 je Franu Levcu poslal štirivrstičnico o ‘d'vicah’, ki je doslej niso še nikomur ‘dale’. Prešeren naj bi s kredo na vrata uršulinskega samostana, mimo je šel sredi noči, napisal:

Do zdej ste b'le še d'vice, do zdej še niste dale, / do zdej ste jo imele zato le, da ste scale.

Zanimiva je tudi anekdota o nastanku epigrama na Savico: "Preširen je bil se svojima prijateljema Čopom in Kastelcem na Savici. Vsi trije so občudovali prirodno lepoto Savičinega slapa in naposled je rekel Kastelic: 'Na lepo Savico pesem zloži. Uže Vodnika je navdušila, tebe bode še bolj.' V svojej ženijalnosti, ktera je imela za nedolžna ušesa včasi malo ostre robove, hipoma Preširen se štirimi verzi odgovori, kteri pa neso taki, da bi jih lahko zapisovali. Prijatelja, ki sta bila sicer tacega humorja navajena, vendar s tem nesta bila zadovoljna, in obljubiti jima je moral, da spiše resno pesem o Savici."

Tudi hčerki gostilničarja Ivana Nepomuka Mayrja, Cilki, ki se je poročila z nekim Gocanijem iz Torina v Italiji, je Prešeren posvetil pesmico:

Ne maram za naše, so slabe krvi, /mam rajši Taljane, k' jim boljši stoji; / šla bom na Laško, v mesto Turin, / prinesla bom "mačko" nazaj brez kocin.

France Prešeren je naš največji pesnik in v zavesti imamo več njegovih podob. Pisal je pač oboje: verze, ki nam pomenijo nacionalno kulturno potrjevanje, in verze za razvedrilo, ki potrjujejo, da je bil pesnik z dušo in telesom tudi, ko je spil kakšno kapljico preveč. 

Po osamosvojitvi je 8. februar, dan smrti Franceta Prešerna, postal slovenski kulturni praznik in dela prost dan. Na ta dan vsako leto od leta 1941 po sklepu osvobodilnega gibanja poteka osrednja državna proslava, na kateri podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada za dosežke na področju kulture in umetnosti. Prešernovi nagradi bosta tako letos prejela pesnik, dramatik in prevajalec Miroslav Košuta ter dirigent Anton Nanut. Po slovenskih šolah dan pred praznikom potekajo različne delavnice, na katerih otroci na prijazen način spoznavajo življenje in delo največjega slovenskega pesnika, tisti nekoliko starejši pa po njegovih predlogah uprizarjajo igre ali pa recitirajo in pojejo njegovo poezijo. Že nekaj let se Slovenci spominjamo tudi Prešernovega rojstva, saj ravno 3. decembra v večjih mestih prižgejo božične luči.