Taborišča naj bi po pripovedovanju domačinov obstajala že več kot sto let. Takrat naj bi se namreč vaški poglavarji odločili na varni razdalji ustanoviti izolirana območja za ženske, obtožene čarovništva. Vodijo jih 'izganjalci vsega zlega', ki naj bi imeli posebno moč, da te ženske 'očistijo' čarovniških sposobnosti ter tako zaščitijo skupnost. Posamezno taborišče sprejme do tisoč žensk, ki živijo v preprostih kolibah brez elektrike in tekoče vode ter pod streho, ki na večih mestih pušča. Po vodo morajo hoditi k po več kilometrov oddaljenim rekam, od koder si v težkih posodah prinesejo večdnevne zaloge. Življenjske okoliščine so nesprejemljive, sploh za starejše ženske, a so se pripravljene žrtvovati – vse dokler so na varnem. Preživljajo se z zbiranjem drv, ki jih kupijo z izkupičkom od prodaje majhnih vrečk arašidov ali delom na bližnjih kmetijah.

Pobegnila je

Samata je dolgo srečno živela v vasi Bulli in jesen življenja preživljala v družbi hčerke in dveh vnukov. Živeli so skromno, a bila je zelo srečna. Nekega dne jo je eden izmed bratov prišel posvarit, da jo vaščani krivijo za smrt njene majhne nečakinje, nad katero naj bi izrekla čarovniški urok. Bila je prestrašena in zmedena. Vedela je, da je nedolžna, a v strahu pred napadom sovaščanov je brez obotavljanja pobegnila iz vasi v zavetje enega izmed taborišč.

Na prvi pogled se zdi, da je Gana edina afriška država s taborišči za domnevne čarovnice, a bolezni, suše, požari in druge naravne katastrofe pestijo tudi sosednje države in zanje so po njihovem prepričanju povsod krive čarovnice oziroma črna magija. Nedavno poročilo o čarovniških taboriščih je razkrilo, da je bilo kar 70 odstotkov žensk v enem izmed taborišč čarovništva obsojenih po smrti svojih soprogov. Po mnenju poznavalcev naj bi te ženske za čarovnice označili sorodniki, ki se želijo po smrti glave družine polastiti vdovine dediščine. Če jo torej označijo za čarovnico in jo prisilijo v izgnanstvo, ovire na poti do bogastva (pa naj bo še tako borno) enostavno izginejo.

Ženske je potrebno utišati

„Čarovniška taborišča so dramatična manifestacija položaja žensk v Gani,“ je prepričan Dzodzi Tsikata, profesor na eni izmed ganskih univerz. „Tarče so predvsem starejše ženske, saj jih družba smatra kot neuporabne,“ dodaja priznan akademik. Med žrtvami se sicer pogosto znajdejo tudi ženske, ki ne živijo tako, kot od njih pričakuje družba in se borijo za svoje pravice. Potrebno jih je enostavno utišati in obtožba, da so obsedene, je idealna možnost za to. Kar pa je najbolj zaskrbljujoče: večina žensk v taboriščih dejansko verjame, da čarovnice obstajajo, prepričane pa so, da je večina žensk v taborišču nedolžnih.

V taboriščih morajo ženske opraviti obred, ki naj bi skupnosti dokazal krivdo ali jo ovrgel. Kupiti morajo živega piščanca svetlih barv in ga ponuditi posebnemu duhovniku oziroma izganjalcu vsega slabega. Ta nato s piščancem v naročju poklekne in izgovori molitev, nato pa živali prereže vrat in jo spusti. Piščanec brezglavo v smrtnih mukah še nekaj sekund teka naokrog, ves zbor pa nestrpno čaka, kako bo padel v smrt. Če pristane vznak, to pomeni, da je ženska nedolžna in torej ni čarovnica. Če obleži kako drugače, je tudi 'uradno potrjeno' čarovnica in se mora udeležiti obreda čiščenja: spiti mora zvarek iz piščančje krvi, koščkov opičje lobanje in zemlje. Po zaužitju sedem dni ne sme zboleti, da je izganjanje potrjeno kot učinkovito. Če zboli, mora postopek izganjanja ponoviti.

Večinoma gre za psihološke težave

Po mnenju ganskih zdravnikov naj bi bil problem v nenavadnem vedenju nekaterih posameznic, za katerega je sicer običajno kriva demenca, depresija, shizofrenija ali kakšna druga psihična bolezen, a ker je prebivalstvo precej nerazgledano in neizobraženo, si tovrstne reakcije rado razlaga kot obsedenost s črno magijo in čarovništvom. Ganske oblasti na čarovniška taborišča gledajo kot na črn madež, ki močno kazi ugled države, ki je sicer na dobri poti v demokracijo in ima hitro rastoče gospodarstvo, zato si prizadevajo, da bi jih še letos razgnale oziroma uničile. A povratek žensk iz taborišč v domače okolje bi lahko bil zelo nevaren. Poznavalci so prepričani, da bi vlada najprej morala okolico pripraviti na njihov prihod, da ne bi bile ponovno mučene in klevetane, za kar pa bi po njihovem mnenju potrebovali veliko časa – med 10 in 20 let. Poleg tega si izgnane ženske ne upajo domov: obtožba čarovništva je namreč hud udarec za žensko dostojanstvo in številne v življenju ne vidijo nobenega smisla več. Gospodarstvu Gane gre vedno bolje, če bodo pa izboljšav na področju kakovosti in dostojanstvenosti življenja kdaj deležne tudi ženske, pa bo pokazal čas.