Ste Američanka, ali ste se že navadili na evropski način življenja?
Tukaj sem šele tri leta, a mislim, da sem se navadila na evropski način življenja. Sicer sem že prej vedela, v kaj se spuščam, saj sem pred selitvijo z možem Gregorjem nekajkrat obiskala Slovenijo in vedno sem uživala. Všeč mi je bilo dejstvo, da je Slovenija v središču Evrope in je obkrožena z enako lepimi državami. Nisem imela težav s prilagajanjem, saj sem si po nekajletnem življenju v Los Angelesu zaželela spremembe.

Ste odraščali v LA-ju?
Ne. Rojena sem bila v Severni Kaliforniji, nato smo se z družino preselili v Colorado, ki je zelo gorat, od tam tudi moja ljubezen do gora, ki sem jo lahko izživela tudi v Sloveniji. V Los Angeles sem se pri 19 letih preselila zaradi kariere.

Katere so po vaše največje razlike med Los Angelesom in Ljubljano?
Vsi vemo, da je Hollywood središče šovbiznisa, kar pomeni, da je tam veliko več priložnosti za delo, obenem pa sta večja tudi tekmovalnost in konkurenca. V LA-ju imam veliko res dobrih prijateljev, a dejstvo je, da je veliko ljudi tam zelo površinskih. Vsi se trudijo, da bi postali slavni, zato je včasih v zraku čutiti neke vrste obup.Veliko ljudi odneha in obupa, preden doseže svoje sanje, zato je mesto angelov, kljub temu da je fantastično mesto, včasih tudi srce parajoče.

Kje in kako pa ste spoznali svojega moža?
Spoznala sva se na zabavi, ki jo je organiziral skupni prijatelj. Takoj sem ga opazila, ker je izredno privlačen. (smeh) Ima krasen nasmeh in oddajal je enkratno energijo.

S čim vas je prepričal oz. v kaj ste se zaljubili?
Bil je zelo prijeten in prijazen. Takoj sem videla, da ni eden tistih moških, ki bi se igrali z ženskami. Bil je umirjen, njegovo življenje se ni vrtelo okoli zabav, kar je bilo za spremembo zelo prijetno, saj sem prej spoznavala večinoma moške, ki so živeli le za to. Bil je poseben.

Kdaj sta se odločila, da se preselita v Slovenijo?
Nekaj let po poroki. Že prej sva se pogovarjala o tem, da se bova izselila iz Los Angelesa, a nisem bila preveč navdušena nad tem, da bi pustila svojo kariero. Tudi potem, ko sva se že preselila, mi je bilo žal pustiti vse, kar sem v ZDA dosegla, a vedela sem, da imam tudi na stari celini kar nekaj kontaktov, ki sem jih želela izkoristiti. Poleg tega sem si vedno želela živeti v Evropi.

Ste imeli kakšen načrt, kako boste na novo postavili svojo glasbeno kariero v povsem drugačnem okolju in predvsem v povsem novem jeziku?
V bistvu si nikoli nisem predstavljala, da bom tukaj lahko nadaljevala s kariero v tej meri. Moja glasbena pot v Sloveniji se je začela s skupino Xequtifz.

Kako je prišlo do vašega sodelovanja z njimi?
Zopet preko skupnega prijatelja. Ker je vedel, da sem pevka, me je predstavil fantom, ki so iskali vokalistko z izkušnjami. Najprej nisem bila povsem prepričana v sodelovanje, nato pa sem si rekla, zakaj pa ne! Pogrešala sem nastopanje in vedela sem, da se bom na odru zabavala. Kmalu se je pokazalo, da skupina ni namenjena le zabavi, temveč je v zraku vedno visela želja po več. Druži nas izjemno pozitivna energija in ljudje so to verjetno začutili. Ko smo začeli nastopati z avtorsko glasbo, so se stvari preprosto začele odpirati.

Ste bili kaj živčni, ko je na radie prišel vaš prvi avtorski singel s skupino Xequtifz?
Niti ne, saj sem se zavedala, da nimam kaj izgubiti, tudi če se pesem ne bo prijela. Če bi se to zgodilo, bi lahko še vedno nadaljevali preigravanje priredb, po čemer so nas ljudje tudi poznali.

Pa petje v slovenščini? Vas je to skrbelo?
Bil je izziv, da sem se naučila peti v slovenščini. Jezik mi še vedno predstavlja majhno težavo, a se učim. Sicer pa smo vsako našo avtorsko pesem vedno kombinirali s slovenskim in angleškim besedilom.

Ste vedeli kaj o slovenski glasbeni sceni, preden ste se preselili sem?
Ne!

Vam Gregor ni nikoli zavrtel slovenske glasbe? Harmonike?
(smeh) Ne, verjetno zato, ker je tudi on od tretjega leta živel v Ameriki. Njegovi starši so se preselili nazaj v Slovenijo, ko ste se osamosvojili, on je ostal tam in končal šolo ter si našel službo. Tako da je tudi on praktično Američan.

Se v Sloveniji že počutite kot doma?
Se! Edina stvar, ki mi še manjka, da se bom v Sloveniji počutila še bolj domače, je jezik. Občutek imam, da ljudje od mene pričakujejo, da sem se v treh letih bivanja tukaj že naučila jezika, a žal ni tako. Razumem večino, poskušam tudi govoriti, a gre bolj počasi. Navdušena sem nad ljudmi, ki so prav tako tujci v Sloveniji, a že presenetljivo dobro obvladajo jezik!

Ste v stikih z drugimi Američani, ki živijo v Sloveniji?
Na začetku sem bila, zdaj pa … morda bo zvenelo rahlo snobovsko, a z nobenim se nisem ravno ujela. Nismo imeli veliko skupnega, poleg tega je večina precej starejših. Veliko bolje odnose sem osnovala s Slovenci in nekaj Angleži ter Nizozemci, ki živijo tukaj.

Ste vedeli, kje je Slovenija, preden ste se preselili sem?
Seveda!

Res?
(smeh) Da!Veliko Američanov ne ve, to je res. Zamenjujejo vas s Slovaško, a upam, da se bo to kmalu spremenilo.

Pogrešate dom?
Seveda. Predvsem družino. Žalosti me predvsem to, da moji starši ne vidijo pogosto moje 4-letne hčerke Astrid, ki je neverjetna. Tekoče govori slovensko in angleško! Ona je moja prevajalka. (smeh)

Je podedovala vaš talent za glasbo?
Rada ima glasbo, uživa v njej, a vidim jo v bolj 'učenih' vodah. Zelo je bistra in pazi, kako se izraža.

Se zaveda, da je njena mama slavna?
Zdi se mi, da je zanjo to nekaj povsem običajnega. Vajena me je na odru in je moja največja oboževalka.

Ste tudi vi odraščali z glasbo?
Sem. Vedno sem pela, plesala, igrala v gledališču. Igranje je bilo moja druga ljubezen, a ko sem ugotovila, da mu nisem predana tako strastno kot petju, sem se osredotočila na glasbo. Našla sem si službo v agenciji in na ta način prišla v stik s pravimi ljudmi.

Slovenija vas je sprejela za svojo. Kam vas bo v prihodnosti popeljala vaša glasbena pot?
Mislim, da bom ostala v elektroniki, saj ponuja širok spekter možnosti. V njej se najdem.

Se v Sloveniji da živeti od glasbe?
Težko, a se da. S skupino Xequtifz veliko nastopamo, poleg tega veliko pišem tudi angleška besedila za druge angleško govoreče izvajalce. V tem in pisanju pesmi za druge vidim tudi svojo prihodnost, za čase, ko ne bom več mogla skakati po odru v elektronskih ritmih. (smeh)

Po treh letih življenja v Sloveniji, kaj bi označili kot največje razlike med Američankami in Slovenkami?
Slovenke so veliko bolj preproste, iskrene, sproščene. Američanke se veliko hihitajo, vse je pretirano in priznam, da mi gre včasih, ko obiščem dom, to malce na živce. Slovenke so tudi precej bolj odločne in samostojne. Ne pustijo si dvoriti, same želijo poskrbeti za večino stvari. Moški zato nimajo velikokrat priložnost, da bi pokazali svojo kavalirsko plat. Slovenke bi laho bile malce bolj ženstvene in včasih bi morale pustiti, da jim moški pomagajo nositi vrečke domov. (smeh)

Na uho mi je prišlo, da so vas med bivanjem v LA-ju pred leti povabili k fotografiranju za Playboy ...
Res je … Povabili so me k sodelovanju, a sem jih na koncu zavrnila. Opazili so me skavti, povabili na razgovor in mi ponudili, da bi bila zajčica meseca. Najprej sem bila navdušena nad ponudbo, bila sem mlada, imela sem 22 let in zdela se mi je dobra ponudba, tudi kar se denarja tiče. Dan pred fotografiranjem pa sem razmišljala o tem, kaj si želim v življenju doseči, in ugotovila, da se za to, da bom uspešna pevka, ne potrebujem sleči. Nič nimam proti lepim golim telesom, a to ni zame.

Bi se danes slekli, če bi vas povabil slovenski Playboy?
Ne. Ne potrebujem tega. Danes sem mama in žena in to ima prednost. Najprej sem mama. Moja hči Astrid je moja prioriteta. Vendo najdem čas zanjo, imam tudi čudovitega moža, ki me podpira v vsem.

Kaj je po vašem mnenju ključnega pomena, da ženska dandanes kljub vsem obveznostim in vlogam, ki jih opravlja, ostane srečna?
Vedno si vzemite čas zase. Poznam veliko žensk, ki so preobremenjene. Sama poskušam vedno najti čas za telovadbo, urejanje, sprostitev. Tudi če se moram za to zbuditi prej! Rada jem in pijem dobra vina in verjamete ali ne, tudi čokolada je na mojem jedilniku! Po očetu sem podedovala dobro prebavo, tako da imam srečo! (smeh)