Potem pa pravi, se je zgodil Božji klic. K uršulinkam je vstopila leta 2002, konec septembra letos pa je opravila večne zaobljube, kar pomeni totalno podaritev človeka Bogu. Odnos do Jezusa opisuje kot odnos osebne ljubezni. Pravi, da jo je prav ta ljubezen prepričala, da se je lahko odpovedala dotedanjemu življenju. "Me smo poklicane v osebni odnos ljubezni z Jezusom, tudi na ravni govorice telesa, kar je tudi spolnost, podaritev drugemu skozi telo, da se jaz temu odpovem. To je žrtev. To je zame živa žrtev. Ker jaz to vse čutim. In to je kot smrt." Odpovedala se je tudi svobodi odločanja in lastnini. A pravi, ljubezen Jezusa do nje je tista, ki jo sedaj izpolnjuje.

Odraščala je v katoliški družini, ki je imela razvit čut za duhovnost, za vrednote. Preden je vstopila k uršulinkam, je bila njena največja aktivnost na področju katoliške duhovnosti delovanje pri skavtih. Sestra Marjeta Pija takole opisuje reakcijo svoje družine, ko jim je sporočila svojo določitev: "Moj oče je najprej reagiral tako, da je to Božja volja. Tu ni kaj. Potem pa je dojel, da s tem tudi on nekaj izgublja, izpušča iz rok. In je šel v kot in jokal. Ga je ganilo. Se je tudi ustrašil. Mojo mati je zaskrbelo, kako bom zdaj jaz, ki sem živela po svoje, tako rada potovala, kako bom zmogla živeti v samostanu, v smislu nekega zaprtega kroga. To je bil strah. Ena sestra ni vedela, kaj so to uršulinke, ali se bova še kdaj videli, ali bom zaprta za rešetke. Bilo je vprašanje, ali te še kdaj vidimo. Druga sestra je rekla, da je vedno mislila, da bi bilo to nekaj zame. In potem sva začeli jokati v telefon. Brat pa je rekel: Tamala, to je čisto mimo, kar počneš. Ampak te podpiram." Celotna družina je rabila čas, da je sprejela to novost, zdaj pa lepo živijo s tem.

Običajen dan v samostanu

Vsaka od sester uršulink ima v samostanu Marijin dom v Mekinjah nad Kamnikom svoje obveznosti. Običajo se dobijo zjutraj pri hvalnicah, ki so ob pol osmih, potem sledi zajtrk. Dopoldan ima vsaka svoje obveznosti, spet se dobijo pri kosilu. Takrat se veliko pogovarjajo, izmenjujejo mnenja, misli, to ni zgolj obed, je tudi trenutek skupne molitve. Zvečer so skupne večernice. Preostanek časa pa je namenjen sestram. Sestra Marjeta Pija na primer enkrat tedensko kuha kosilo, pa dežura na telefonu ali pa je njena naloga čiščenje hiše. Trenutno je tudi odgovorna za program Doma duhovnosti, kjer potekajo programi za mlade, ta čas v glavnem priprava birmancev. Trenutno sestra Marjeta Pija dokončuje tudi doktorat na teološki fakulteti, ukvarja se z biblično pastoralo in s formacijo mladih duhovnikov v mariborski metropoliji. Dolgčas ji je bilo samo enkrat v noviciatu, to je bilo tisti dve leti, ko je izrazit umik od življenja, omejen je odnos z drugimi, takrat je hrepenela po delu, saj je takrat večina časa namenjena molitvi.

Druge sestre imajo druge naloge. So bodisi v župniji, predavajo na fakulteti, se ukvarjajo na duhovnih vajah z mladimi zakonci, so duhovne spremljevalke, v Ljubljani imajo Angelin vrtec, skratka so veliko med ljudmi. Njihovo je področje vzgoje, pa ne samo otrok, tudi odraslih.

Spolne zlorabe v Cerkvi

Vatikan se zadnje čase brani očitkov, da skuša prikriti spolne zlorabe znotraj katoliške cerkve. Sestra Marjeta Pija pravi, da gre za občutljiva vprašanja s stališča zavarovanja človeka, da gre za storilca in žrtev, tako do ene kot druge strani je treba biti pazljiv, kako se govori o tej temi, da se ne razkriva več, kot je treba. "Zavarovati človeka, to je prvo." Strinja se, da je Cerkev nedvomno odgovorna za tiste, ki so v njeni službi, hkrati pa opozarja, da javnost pogosto niti ne ve za določene ukrepe, ki jih Cerkev sprejema. "Da bi lahko generalno trdili, da Cerkev nič ne naredi, to ne drži. Saj samo skrivanje ne pomaga, to ni pristop Cerkve." Če gre za kazniva dejanja, pa je stvar sodišča, da presodi, ali je nekdo kriv. Vedno bo pa prva skrb Cerkve skrb za človeka, se pravi tudi tistemu, ki je storil neko dejanje, pomagati. "Cerkev smo ljudje in je napačen pogled, da smo nedotakljivi, da smo sveti do vrha gor in je obenem napšačen pogledm, da smo kriminalci vsi po vrsti."

Uršulinke v Sloveniji

Uršulinke so prišle v Ljubljano davnega leta 1702 in kmalu odprle "prvo javno šolo za žensko mladino v Ljubljani". Danes v Sloveniji v šestih skupnostih živi šestdeset uršulink, kar tretjina je mlajša od 40 let. Sicer so pa del mednarodne organizacije s sedežem v Rimu, trenutna vrhovna predstojnica prihaja s Tajvana. Sodelujejo tudi z drugimi redovi, se poznajo med sabo, se srečujejo ob različnih priložnostih, z duhovniki na primer v župnijah in pri drugih programih.