Džjotijina smrt je na ulice pognala študentke

Smrt 23-letne Džjoti je opogumila skupino študentk iz New Delhija, da so se podale na ulice in zahtevale spremembo zakonodaje in večjo varnost za ženske. Kmalu so se jim pridružili tudi študentje, sledila pa je množica Indijk in Indijcev iz vseh družbenih slojev in političnih smeri. Deset tisoči so se na ulice podali z jasnim sporočilom: nekaj se mora spremeniti, da ženske ne bodo več živele v stalnem strahu za svoje dostojanstvo. „Iz žensk je končno privrelo sovraštvo in ponižanje, ki so ga dolga leta nosile v sebi. Ne gre za klic v sili, temveč za cunami, ki je slej ko prej moral izbruhniti,“ meni Kiran Bedi, nekdanja policistka in glasna aktivistka za pravice žensk. Z njo se strinja tudi Seema Sirohi, predstavnica indijskega sveta za globalne zadeve. „Ko gledam demonstracije, vidim luč na koncu tunela. Ženskam se je na ulici pridružilo veliko mladih moških, kar vsekakor predstavlja upanje, da se bodo stvari spremenile in bodo mlajše generacije ženske začele dojemati kot enakovredne članice družbe,“ je prepričana Sirohijeva, ki dodaja, da brez reform najverjetneje ne bo šlo. S tem pa ne misli le državnih, temveč tudi družbene reforme. „Fantke moramo začeti vzgajati na drugačen način in jih naučiti spoštovati ženske,“ pravi Sirohijeva.

Džjoti naj bi napadlo šest moških, med katerimi naj bi bil tudi mladoletnik. Za brutalni zločin jim grozi smrtna kazen. A številni so prepričani, da smrtna obsodba ni pravi način spopadanja s problematiko nasilja nad ženskami. „Jeza je razumljiva, a dejansko smrtna kazen ne bo preprečila, da se tovrstni zločini ne bi več pojavljali,“ je prepričana Ananth Guruswamy, vodja nevladne organizacije Amnesty International v Indiji. „Gre za skrajno kruto in nečloveško kazen ter kršenje temeljne človekove pravice do življenja. Kar Indija potrebuje, ni maščevanje, temveč soočenje s številnimi osnovnimi vprašanji, kako preprečiti nasilje nad ženskami. Vlada mora v celoti reformirati pravosodni sistem in posilstvo ustrezno umestiti v zakonodajo. Policija mora okrepiti svoje vrste, žrtvam spolnega nasilja pa je treba ponuditi pomoč psihologov,“ dodaja Guruswamyjeva.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov naj bi bil eden glavnih razlogov za nasilje nad ženskami v Indiji močan kult moškega v tej konservativni družbi. „Moški naj bi bili obsedeni s stalnim nadzorom in dominanco. Svojo moč dokazujejo z brutalnostjo nad ženskami. Pri posilstvih tako niti približno ne gre za seks, kot so prepričani mnogi. Gre za nasilje, dokazovanje moške večvrednosti, premoči,“ je prepričana Gloria Steinem, ameriška novinarka, politična aktivistka in borka za svobodo žensk. „Tekmecem se maščujejo tako, da onečastijo njihova dekleta in žene, nasilju pa so močno izpostavljene tudi majhne deklice in babice. Ženske prisilijo v spolni odnos in jih dodajo v zbirko svojih trofej, se z njimi bahajo pred prijatelji ali se jih polastijo, da jim pozneje služijo kot sredstvo reprodukcije. Ženske so zanje nič drugega kot stroji. Posilstvo je torej dokaz manjvrednosti, podrejenosti,“ pravi Steinemova in dodaja, da naj bi se pri skupinskem posilstvu moški ego še povečal. Mlade Indijke se zavedajo, da so jutri lahko tarče posilstev prav one, zato živijo v stalnem strahu za svojo čast in življenje. Veliko jih obiskuje tečaje samoobrambe in si na tak način skuša rešiti življenje. Ti tečaji jim dajejo moč in vlivajo samozavest. Na javna mesta se nikoli ne odpravijo same, s sabo imajo solzivec, med sprehodom po ulici se vedno držijo za roke, da jih nihče ne more na silo strpati v avtomobil.

Zakaj šele zdaj?

Svetovna javnost se vse od začetka protestov sprašuje, zakaj je šele smrt Džjoti Singh Pandej indijsko ljudstvo spodbudila in opogumila, da se je končno podalo na ulice in zahtevalo spremembe. Eni so prepričani, da si Indijke do zdaj niso upale spregovoriti zaradi šibkosti v družbi. Ko pa so med arabsko pomladjo na ulici zagledale ženske, ki so se borile za svoje pravice, naj bi tudi same začele zbirati pogum, da se uprejo nasilju. Brutalni napad na 23-letnico naj bi sodu izbil dno in jih pripravil do tega, da se postavijo zase. Drugi vstajo pripisujejo moči sodobne tehnologije, ki je dostopna vse širšemu krogu Indijk. Te imajo tako vpogled v žensko zahodnega sveta, ki je samozavestna, odločna in lahko skrbi sama zase. Televizija jim je približala nove modne smernice, s pomočjo družbenih omrežij pa so se lahko povezale z vrstnicami po vsem svetu. Na ta način so dobile vpogled v življenje žensk na drugem koncu planeta, prav tako pa so lahko preko njih svetu lažje sporočile, kaj se dogaja v njihovi domovini in dobile oporo ter spodbudo za vstajo.

Stanje v Indiji je precej zaskrbljujoče. Veliko žrtev napadalci ubijejo, nemalo jih zaradi sramote naredi samomor. Prav tako ni nič nenavadnega, da starši žrtev posilstva storijo samomor, ko izvedo za skrunitev. Večina žrtev ne upa spregovoriti o svoji težki izkušnji, da ne bi osramotile družine, izgubile prijateljev ali tvegale, da jih ne bo hotel poročiti noben moški. Samo v prestolnici naj bi se lani število posilstev povečalo za kar 17 odstotkov. Od teh posameznic se pričakuje, da so tiho in da nadaljujejo z življenjem, kot da se ni nič zgodilo. Naravnost zaskrbljujoči so podatki, ki jih je decembra objavil Unicef: v raziskavi, ki so jo opravili leta 2012, naj bi kar 57 odstotkov Indijcev in 53 odstotkov Indijk menilo, da je pretepanje žensk in nasilje nad njimi utemeljeno. Tudi nesrečno preminulo 23-letno Džjoti naj bi nekateri Indijci ostro obsodili. Očitajo ji, da naj bi izbrala čuden zasebni avtobus, nosila naj bi izzivalna oblačila in se naokrog potikala v poznih večernih urah, ko bi morala biti doma. „Na nek način smo ženske malo tudi same krive za to, kar se nam dogaja,“ meni Leeza Mangaldas, igralka iz Mumbaja, „saj preveč vneto sledimo tradiciji. Če rodimo deklico, jo ubijemo, tvegamo življenja svojih nosečih snah in od njih zahtevamo splav, če vemo, da nosijo deklico, o ženskah, ki sledijo modnim trendom, pa imamo najslabše možno mnenje. Tudi me moramo spremeniti miselnost in si upati biti svobodne,“ je prepričana Leeza.