Potem ko je pobegnila, je Natascho pregledal splošni zdravnik, ki ni ugotovil nobenih bolezni ali poškodb. Po navedbah avstrijskih medijev je prosila še za dodatni pregled srca, ki tudi ni pokazal nobenih nepravilnosti. In prav kardiologa naj bi Natascha nato vprašala zelo delikatno vprašanje: „Kako dolgo po porodu je še možno dokazati, da je ženska rodila?“ Novica je sprožila številna ugibanja o tem, ali je bila Avstrijka res noseča in kaj se je v tem primeru zgodilo z otrokom. Na dan naj bi prišle podrobnosti policijskega poročila, v katerem je zapisano, da so psi, ki so izurjeni za iskanje ljudi, na Priklopilovem vrtu izvohali otroško trupelce, kar pa so uradno opisali kot 'lažni alarm', kar je glede na izurjenost in sposobnost teh psov zelo malo verjetno. V Nataschini ječi naj bi našli tudi koder las, katerega lastnika niso mogli najti in dnevnik njene nosečnosti, a na vsa ta namigovanja je policija odgovorila, da je nekatere dokaze po preiskavi vrnila Nataschi, ki naj bi jih za njih prosila, in se s tem ne ukvarjajo.

Pot v šolo, ki je trajala osem let

Sicer pa v primeru Natasche Kampusch ostaja kup skrivnosti, ki jih najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Znano je, da se je na sveže spomladansko jutro 2. marca 1998 malo po sedmi uri zjutraj po prepiru z mamo 10-letna Avstrijka sama odpravila v bližnjo šolo. Za vrnitev domov je potrebovala celih osem let, saj je postala žrtev ugrabitelja Wolfganga Priklopila, ki jo je zaprl v klet v svoji hiši, kjer jo je zlorabljal na vse možne načine. Njena mama je mislila, da je Natascha zaradi prepira pobegnila od doma, sosedje, ki živijo ob poti, po kateri naj bi šla, pa so povedali, da je bila punčka najverjetneje ugrabljena. Takrat dvanajstletni šolar, ki je bil ob istem času prav tako na poti v šolo, je povedal, da je videl bel transportni kombi z zatemnjenimi stekli, ki se je ustavil ob Nataschi, odprla so se stranska vrata in neznan moški je dekletce pograbil in na silo stlačil v notranjost. Vrata so se hitro zaprla in kombi je speljal. Te trditve je potrdilo še kar nekaj prič, kar je takrat nakazovalo na to, da sta pri ugrabitvi sodelovali dve osebi.

Glede na vse očividce pa je sodišče takrat začelo raziskovati zgolj domnevno kaznivo dejanje. Eden od avstrijskih medijev je najel osebnega detektiva, ki pa ni ugotovil ničesar uporabnega. Policija je preiskala okoli tisoč lastnikov belih kombijev, med drugim tudi Priklopila, za katerega se je pozneje izkazalo, da je dejansko ugrabil Natascho. Svoje lastništvo kombiniranega vozila je upravičeval z uporabo pri zidarskih delih in pristojni so mu verjeli ter ga izključili iz kroga osumljencev. Natascha je tako kar 3096 dni preživela v krutem ujetništvu na vsega pičlih šestih kvadratnih metrih bivalne površine v bunkerju pod garažo Priklopilove hiše v Spodnji Avstriji. Njeno 'stanovanje' je bilo zaklenjeno s trezornimi vrati, ni imelo nobenih oken in je bilo tako skrito, da ga verjetno tudi pri morebitni hišni preiskavi ne bi našli.

Popolna izolacija in nasilje

Natascha je po lastnih besedah potrebovala približno leto dni, da se je navadila na 'svoj novi dom' in je nehala neprestano jokati. Ni vedela, koliko je ura, kateri del dneva je in kateri dan, saj jo je Priklopil popolnoma izoliral od zunanjega sveta. Veliko pozneje jo je občasno celo spustil v svoje stanovanje, ko je bil sam doma. Sčasoma, ko je bil prepričan, da je okolica ne išče več tako intenzivno in da je ne bo nihče prepoznal, pa ga je smela pospremiti v trgovino, na sprehod in celo na enodnevno smučanje, vendar ji je strogo prepovedal, da bi vzpostavila stik z ljudmi iz zunanjega sveta. Natascha ga je ubogala, saj ji je zagrozil, da bo v tem primeru ubil njo in tiste, s katerimi se bo pogovarjala, in jih bo tako imela na vesti. Nehote in nevede se je med ugrabiteljem in žrtvijo spletla neka čudna osebna vez, ki jo je težko razložiti. Priklopil je Natascho oskrboval z izbranimi časopisi, smela je brati knjige, ki ji jih je prinesel, poslušati radio in celo gledati televizijo. Šokantna je bila njena izpoved za neko avstrijsko televizijo, ko je povedala, da je ob pripravi obroka za svojega ugrabitelja v njegovi kuhinji po radiu slišala novico, da se zna zgoditi, da bodo popolnoma opustili njeno iskanje in jo razglasili za mrtvo.

Natascha je v teh osmih letih najverjetneje preživela najbolj groznih osem let svojega življenja, ki jih je po tem, ko si je rahlo opomogla, opisala v svoji knjigi '3096 dni'. Priklopil ji je prepovedal, da bi ga gledala v oči in ga ogovarjala brez dovoljenja. Pozneje je postal še bolj osoren, saj jo je začel obravnavati kot umazano in ogabno, najmanj 200-krat na teden jo je brutalno pretepel, začel jo je spolno nadlegovati in zlorabljati, če je jokala, jo je dušil ali ji glavo tiščal pod vodo, dokler ni izgubila zavesti. Prav tako je skrbel za zelo nizko samopodobo dekleta, saj ji je ves čas govoril, da je debela in ji odrekal hrano. Hišna opravila je morala opravljati zgolj v spodnjih hlačkah, na vrtu pa je delala popolnoma gola, saj se je ugrabitelj s tem zavaroval, da bi pobegnila na ulico. Večkrat jo je privezal in jo mučil do nezavesti. Bil je izredno nasilen. Povzročal ji je opekline in rane, ki jih je potem vedno znova načel, kruto jo je pretepal in svojo jezo znašal nad njenim telesom. Po letu ujetništva si je morala izbrati drugo ime, ki je postalo njena identiteta naslednjih sedem let.

Pobeg v svobodo

Zaradi Priklopilove malomarnosti in nepozornosti je Natascha 23. avgusta 2006 popoldne uspela pobegniti z njegovega posestva. Ko je čistila njegov avtomobil, mu je zazvonil mobilni telefon. Poklicala ga je in med pogovorom se je zaradi ropotanja sesalnika, s katerim je Natascha čistila, oddaljil od nje ter jo spustil izpred oči. Mladenka je ta trenutek izkoristila za beg v svobodo. Prerinila se je skozi živo mejo in potrkala na okna sosedov ter jim razložila, kdo je in kaj se dogaja. Ti so takoj poklicali policijo, ki je Natascho odpeljala na postajo in jo identificirali ter jo vrnili ganjenim staršem. Po pobegu so oblasti pregona Priklopila iskale na njegovem domu, kjer pa ga niso našle. Ko je opazil, da Natasche ni na njenem običajnem mestu, jo je začel mrzlično iskati po mestu. Ustavila ga je policija in mu zaradi alkoholiziranosti prepovedala nadaljevati vožnjo, zato je poklical prijatelja, ki ga je odpeljal v bližino zabaviščnega centra Prater na Dunaju. Priklopil mu je obljubil, da se bo predal policiji, a je skočil pod vlak in se ubil. Pozneje je veliko kritik letelo na policijo, ki ga ni aretirala med obravnavanjem zaradi prekrška, a ti so se zagovarjali, da so bili intenzivno v svojem delu in niso slišali obvestila o iskanju osumljenca.

Dogajanje bo ostalo skrivnost

Sicer pa so se pojavili tudi številni dvomi, ali je bil Priklopil do Natasche res tako nasilen, saj naj bi po tem, ko je izvedela za njegov samomor, grdo ozmerjala policiste in neutolažljivo jokala za njim. Prav tako je v številnih intervjujih priznala, da ga ne sovraži in mu ne zameri dejanja, ki ga je storil, saj naj bi bil psihično neuravnovešen. Nekateri psihologi celo menijo, da se je v skladju s svojim obdobjem odraščanja zaradi izolacije zaljubila v Priklopila in si celo predstavljala, da si bosta skupaj ustvarila družino. Toda kaj se je resnično dogajalo med njima, bo najbrž ostalo za stenami Priklopilove stanovanjske hiše, ki jo je Natascha kupila poleg njegovega avtomobila in nekaterih drugih osebnih predmetov. Javnost tako najverjetneje ne bo nikoli izvedela celotne resnice o dogajanju v 3096 dneh ujetništva.