Mehika
Na trgih vseh večjih mehiških mest ljudje nekaj tednov pred božičem do potankosti okrasijo stojnice. Nekateri Mehičani z obrobnih pokrajin potujejo več dni, da se udeležijo slavja na teh trgih in obiščejo stojnice, imenovane 'puesto', na katerih ponujajo izdelke različnih obrti, tradicionalne mehiške jedi in cvetje, med katerim so najpogostejše orhideje in domorodne 'poinsettias'. Za 'poinsettias' pravijo, da so božiču začele pripadati v 17. stoletju, ko naj bi mali deček Pablo te cvetlice, ki jih je nabral ob cesti, poklonil malemu Jezuščku, ker za druge ni imel denarja. Osrednje božično praznovanje v Mehiki se imenuje 'las posadas'. To je procesija, ki prikazuje Marijino in Jožefovo iskanje prenočišča ter noč v betlehemskem hlevu. Tako kot v legendi se tudi to iskanje prenočišča začne devet dni pred božičem. Vsi zbrani se razdelijo v dve skupini – eni predstavljajo romarje, drugi gostilničarje. Romarji potujejo od hiše do hiše ter prosijo za zatočišče in so s strani vseh gostiteljev vedno znova zavrnjeni, dokler deveti dan tavanja ne pridejo do hiše, ki je za te potrebe preurejena v hlev z jaslimi. Tu romarje sprejmejo z velikim veseljem, nato vsi skupaj molijo božične molitve in potem je čas za zabavo, na kateri ne manjka hrane in pijače ter na kateri otroci izmenično poskušajo s palicami in kiji odpreti 'pinato' oziroma pinjate – z barvitim okrasjem okrašene kartonaste škatlice, ki so razobešene okrog hiše ter v katerih so skrita darila in sladkarije.

Skandinavija
Večina božičnih običajev, ki jih poznamo pri nas, izvira prav iz Skandinavije. Temne mrzle zime so namreč inspirirale razvoj tradicij, ki temeljijo na svetlobi in toploti. Zimski solsticij je bil za Skandinavce tradicionalno zelo pomemben čas v letu – čas, ko se določajo bogastva za prihodnje leto, in čas, ko so ljudje verjeli, da se mrtvi vrnejo na zemljo. Zato so se na božični večer Skandinavci tradicionalno bali spati sami, in to je bil edini dan v letu, ko je vsa družina s služabniki vred spala v isti postelji, ki so jo naredili iz slame. Poznali so božično drevo, ki je bilo skrbno izbrano in z vsemi častmi prineseno v hišo. Tam so deblo postavili v goreče ognjišče, preostali del pa je štrlel po dnevnem prostoru. Drevo so prestavljali na ogenj, dokler ni v celoti zgorelo, in to je bilo zadnje dejanje prazničnih dni.

Švedska
Na Švedskem je pred tisoč leti kralj Canute odločil, da se bo božič praznoval en mesec, z začetkom 13. decembra (ko goduje sveta Lucija in je bil dan kralja Canuta). Zakaj so izbrali ravno ta dan, ni znano, saj sicer mučenica Lucija ni neposredno povezana s Švedi. Na dan slavja se najstarejša hčerka v družini obleče v belo obleko z rdečim pasom, na glavo pa si nadene zimzelen venec s sedmimi gorečimi svečami. Tako opravljena vsakemu od družinskih članov postreže kavo in kolaček. Na številnih šolah, uradih in v pisarnah potekajo procesije ali slavja v čast sveti Luciji, na katerih pojejo kolednice in se 'kraljici luči' zahvaljujejo za upanje, ki jim ga je naklonila v najtemnejšem delu leta. Na božični večer v vseh skandinavskih državah iz rovov pod hišami ali iz skednjev z vrečo na rami pride škrat, imenovan 'tomte', in pred vrati hiše za vsakega družinskega člana pusti darilce.

Grčija
Večina grških kristjanov je vzhodnih pravoslavcev in tako je božič poleg velike noči najpomembnejši praznik v letu, praznujejo pa ga 7. januarja. Na božični večer hodijo otroci po vaseh in ulicah od vrat do vrat ter prinašajo lepe želje in ob spremljavi trianglov in drugih manjših inštrumentov pojejo kolednice, ki jim pravijo 'kalanda'. Za svoje delo so največkrat nagrajeni s sladkarijami ali suhim sadjem. Po 40 dnevih posta se božično slavje obhaja z bogato obloženimi mizami. Za to priložnost po vaseh ali v večjih družinah zakoljejo prašiča, manjkati pa ne sme niti 'christopsomo', to je Kristusov kruh, ki ima obliko štruce, je sladkan in okrašen tako, da predstavlja poklice družinskih članov. Grki načeloma ne poznajo božičnih dreves. Glavni simbol božiča po domovih so plitve lesene sklede, katerih robovi so oviti z žico. S to žico je na skledo pritrjen lesen križ, ki je okrašen s šopi bazilike. Enkrat na dan eden od družinskih članov (ponavadi mati) križ in baziliko namoči v blagoslovljeno vodo ter s tem pokropi vsak prostor v stanovanju. S tem naj bi se obvarovali pred hudičem in vsem slabim. Darila si izmenjajo 1. januarja, prav tako pa na ta dan poteka tudi ritual 'obnova vode', ko vse vrče z vodo v hiši izpraznijo in jih napolnijo s svežo. Ta ritual pogosto spremljajo daritve 'naiadom', duhovom vodnih izvirov.

Rusija
V Rusiji prevladuje vzhodno-ortodoksna vera, ki je ena od vej pravoslavnega krščanstva. Tradicija jim naroča, da božič pričakajo s postom, ki se konča po prvem cerkvenem obredu na božični večer. Ker so obredi ponoči, je božična večerja brezmesna, a slovesna, njena najpomembnejša sestavina pa je kaša, imenovana kutya, sestavljena iz pšeničnih ali drugih žitnih semen, ki simbolizirajo upanje in večno življenje, ter iz medu in maka, ki sta garancija za srečo in uspeh. Kot celota kutya simbolizira povezanost družine in ne sme manjkati v nobenem domu. Na božični večer družine pogosto obišče duhovnik v spremstvu ministrantov, ki z blagoslovljeno vodo pokropi vse prostore in tako hišo zavaruje pred naravnimi katastrofami, družino pa pred vsem slabim.