Kaj je po vaše najboljša stvar pri fotografiji?
Zbujanje čustev pri širokem krogu ljudi in vznemirljiv življenjski slog. Poleg tega je fotografija tudi dober izgovor, da spoznavaš najbolj zanimive in intrigantne ljudi tega sveta.

Se kdaj ulovite, da brez fotoaparata ne greste več nikamor in vedno in povsod slikate, namesto da bi uživali v trenutku?
Niti ne. Mislim, da sem velika lenoba, ko gre za 'random' fotkanje, a seveda le, kadar nimam izziva, torej ne morem uresničiti svoje vizije. Če pa imam pred sabo model, ki mi pusti, da iz njega oziroma nje ustvarim nov karakter, potem nastane ta "problem". (smeh) Takrat padem v svoj film in obsesivno pritiskam na sprožilec. Čas se takrat ustavi, kraj dogajanja pa se preplete z mojim namišljenim kotičkom na Zemlji. 

Pot vas je zanesla v London, kako to, da ste se odločili, da svojo karierno pot nadaljujete tam?
Če se diplomatsko izrazim: Slovenija je bila zame malo pretesna ... mah, k vragu z diplomacijo! (smeh) V Sloveniji je bilo premalo ljudi, ki so v meni videli potencial, človek kot jaz pa potrebuje neskončne možnosti za osebnostni in kreativni razvoj. V Londonu sem že prvič, ko sem pokazala svoj portfolio, naletela na odziv, o kakršnem sem v Sloveniji sanjala zelo dolgo.

In ostale prednosti dela v Londonu?
Preprosto je, če si dober, te kmalu opazijo in začnejo se ti odpirati vrata. Ljudje ne pričakujejo od tebe, da delaš pod ceno in kar je najbolj pomembno, s teboj ravnajo kot s kraljem, spoštujejo te, ker vedo, da si za to, kar si postal, moral pošteno garati! 

Kako ste začeli oziroma kako ste se infiltrirali v dogajanje na londonski sceni?
Med študijem na St. Martinsu me je prijatelj Matjaž seznanil s klientko, ustanoviteljico blagovne znamke Rewind (vintage luxury web shop), kateri je oblikoval spletno stran. Ko je prvič videla moj portfolio, mi je rekla: „Marta, ti si zaklad, ki samo čaka, da se ga najde!“ Ko smo naredili posnetke za njihov 'brand look', so fotografije naletele na zelo dober odziv in tako se je počasi začelo moje delo tudi na komercialni poti. Kar pa se tiče umetniškega udejstvovanja, pa sem ponosna, da sem že na St. Martinsu postala članica umetniške skupine Group 2, ki jo sestavlja šest žensk – v njej je ena Američanka, dve Francozinji, Japonka, Korejka in jaz – Slovenka! Smo nekakšne neo surealistke. (smeh) Trenutno razstavljamo v galeriji Brigton Media Centre v okviru Brighton Photo Fringea, na enem največjih fotografskih festivalov na svetu.

V fotografiranju česa trenutno najbolj uživate?
Najraje se poglobim v svoj svet fantazij, rada odkrivam skrite kotičke človeške duše. Od nekdaj me je privlačil suralizem, svet, kjer je dovoljeno vse! Fotografija Woman with a fish mirror ali pa nova serija, ki jo trenutno razstavljam I Died Loved je primer fotografije, ki me trenutno najbolj izpolnjuje, ker sem v njej popolnoma svobodna – letim z razprtimi krili! 

Nedavno ste fotografirali na londonskem tednu mode in doletela vas je čast, da ste bili zadolženi za dogajanje v zaodrju modne revije Vivienne Westwood. Kako bi opisali svojo izkušnjo z njo?
Kot neprecenljivo. Vivienne Westwood ni samo kraljica punka, je moja osebna kraljica! Ženska ima karizmo, ob kateri samo obstaneš. Ko je prvič prišla v backstage, iz spoštovanja prvih pet minut nisem hotela pritisniti na sprožilec ... Mislim, da je kraljica to začutila, saj mi je odobravajoče prikimala, ko je prišla mimo mene. Najbolj od vsega mi bo ostal v spominu trenutek, ko se je morala pripraviti za intervjuje, saj je v backstage vdrla truma novinarjev in kamermanov. Stala sem dva metra stan od nje in videla tole: upognila se je in vrgla lase k tlom, si jih razčesala s prsti, poiskala sponko na mizi in si jo zapela v oranžno skuštranost, prameni so štrleli vsevprek naokoli, vzela lak za lase in se divje poškropila z njim, potem poiskala črtalo in si narisala novo črto na obrveh, nato ga nadela še na ustnice, na hitro, res na hitro ... Vse to je naredila v manj kot 45 sekundah, si na koncu nadela še rokavice, se nasmehnila kameram in začela neutrudljivo razlagati o ogroženem planetu in kako je pomembno, da začnemo ukrepati zdaj. 

Kakšna je Vivienne? O njej krožijo različne zgodbice ...
Osebno je ne poznam, bila sem le navzoča na njeni reviji in v njenem 'backstageu,' kjer so se najine oči večkrat srečale in lahko rečem le, da je bila med nama tista simpatija, ko preprosto veš ... In to je zame več kot dovolj. Ko bom velika, bom ona. 

Ste se kdaj zaljubili v koga skozi fotografski objektiv?

Zares zaljubila se nisem nikoli, sem pa kar nekajkrat mogoče odkrila, kaj je tisto pri mojem portretirancu, v kar se zaljubljajo drugi. Magični trenutki ...

Obstaja kakšen umetnik, ki vas še posebej navdihuje oziroma kje navadno najdete navdih?
Vsakdo, ki me pozna, ve, da sem obsedena z Davidom Lyncom. Sledim mu zvesto kot pes. Brez njega moja dela danes ne bi bila razstavljena na Rising Stars razstavi! Težko je opisati, zakaj nekdo tako vpliva nate. "Problem" je v tem, da on nenehno ustvarja. Bodisi riše, poje, fotografira, snema ali pa predava in vedno zadane naravnost v mojo bit! Največji "problem" pa je, da poleg umetnika v njem vidim tudi človeka, ki se močno trudi spremeniti svet na bolje, ker to ve le malo ljudi. David Lynch je tako kot Vivienne Westwood na svetu zato, da navdihne druge, da spremenijo svet na bolje. Tej nuji po tem, se preprosto ne morem upreti, sem nepopravljiva idealistka in povrh vsega tudi velik romantik! Ampak! Imava tudi ogromno drugih skupnih točk, oba recimo obožujeva vonj po svežem žaganem lesu – recimo! : ) Veeeem, da sem na smrt dolgočasna, ampak to je edini človek, ki me navdihne že, če napiše eno besedo na Twitter, napove vreme v LA ali pa najavi, da je naredil novo lučko iz rožnatega piškotka! In ja, stavim, da se Laura Palmer obrača v grobu. (smeh) 

Če bi lahko izbrali kogar koli, koga bi najraje slikali?

Huh, težko vprašanje! OK, prva misel ... Johnny Deep !

 Kam naprej? Sklepam, da se vaše sanje ne končajo v Londonu ...
Letos so se mi uresničile velike sanje, ki imajo naslov Rocks are Melting. Ampak, kot ste rekli, te sanje nimajo konca ... Te sanje imajo nadaljevanje, več nadaljevanj. Imam majčkeno skrivnost, ki je še ne morem deliti s svetom, čeprav človek kot jaz nikoli ne zdrži dolgo ... Ampak ne, ne, ne, ne smem! Namig: čutim, da velika riba prijemlje...(smeh) Glede na to, da imam trenutno v Londonu mnogo stvari, ki me osrečujejo in izpolnjujejo, zaenkrat ostajam. Čez čas pa ... ne vem, vedno me je nekaj vleklo tudi v najbolj evropsko mesto v ZDA, San Francisco ... mogoče, če London prehena biti so bloody sunny, kot je zadnje čase !