Na tisoče žensk, praviloma brez družine, vsako leto sklene tako imenovane začasne zakonske zveze. Gre za prakso, ki je v preostalem delu Bližnjega Vzhoda povsem neznana. V tehnokraciji Ahmadinedžada in Khameneija, ki je v krvi zatrla iransko zeleno revolucijo, ima vera odgovor na vsa vprašanja iz življenja. "Ljudje pogledajo v knjigo, ki ponuja rešitve iz težav, Hallolmasael," pojasni Amini. "Če ne najdejo rešitve ali ostane dvom, pokličejo po telefonu." Oblasti urejajo tudi nagnjenost moških k nezvestobi. "Moški imajo lahko do štiri uradne žene in kolikor želijo začasnih soprog. Žene za en teden, en mesec ali 20 let, o tem odločajo sami."

Zakon lahko traja od ene ure do 99 let

Zakonsko zvezo z omejenim rokom trajanja uravnava posebna pogodba. Ko jo sklenejo, jo deponirajo, iranske oblasti pa tako pogodbo priznavajo, čeprav gre v resnici za prikrito nezvestobo, ki jo kazensko preganjajo. Pogodba je legalizirana nezvestoba, za može, ki že imajo štiri uradne žene, a bi si radi omislili še ljubico. Tako si privoščijo začasno ženo. Nezveste ženske so v Iranu veliko strožje kaznovane kot moški. Neporočene ženske kaznujejo z določenim številom udarcev z bičem, medtem ko jih moški dobi več kot pol manj. Če pa si nezvestobo privošči poročena ženska, jo lahko kaznujejo celo s kamenjanjem do smrti. "Pred kratkim je feministična vstaja dosegla paradoksalni učinek, da so kamenjanje razširili tudi na moške. Namesto da bi zmanjšali kaznovanje žensk," je pojasnil pisatelj in pozorni preučevalec Irana Ahmad Rafat. "Pred enim letom so prvič kamenjali moškega, ki je imel razmerje s poročeno žensko. Danes sta med 14 osebami, ki čakajo na izvršitev kazni zaradi nezvestobe, dva moška."

Kljub hudemu ogorčenju mednarodne skupnosti in nasprotovanju organizacij za človekove pravice, je kamenjanje do smrti stalna praksa v Iranu. Iranski zakon o kamenjanju sicer določa, da je človek, ki se mu med kamenjanjem uspe izvleči iz luknje, v katero je zakopan, svoboden. Veliko lažje to uspe moškim, ki jih zakopljejo le do pasu, medtem ko ženske zakopljejo do vratu. S tem želijo sporočiti, da ženske nosijo večjo krivdo od moških. Prešuštvo v Iranu kaznujejo s smrtjo, določijo pa tudi vrsto kamenja, ki ga morajo sodniki uporabljati pri tej grozoviti kazni: kamni ne smejo biti preveliki, saj bi sicer lahko obsojenki ali obsojencu prehitro skrajšali muke. Kamni pa ne smejo biti niti premajhni, ker ne povzročijo dovolj bolečin.

Dvoličnost iranskega režima

Začasna zakonska zveza je krinka, ki iranskemu režimu omogoča, da nezvestim moškim pogleda skozi prste, ko ti zadovoljujejo svoje seksualne apetite izven zakonske spalnice in ohranijo navidezno zvestobo. V času, kolikor traja dogovorjeni 'začasni' zakon, mož začasno ženo vzdržuje, običajno ji ponudi še nekaj denarja za povrh, odvisno od tega, kako premožen je. Če pa 'začasna' žena zanosi, potem se vse skupaj zelo zaplete. "Moški običajno svojim 'začasnim' ženam ukažejo, naj abortirajo, saj ne želijo v zakonu za določen čas spočetemu otroku dati svojega priimka," pojasni Amini, ki bi rad s svojim filmom opozoril na pojav in začel rušiti tabuje, korak za korakom.

Zatiskajo si oči

V filmu pripoveduje zgodbo o mladi ženi za določen čas, ki je zanosila, a se ni želela odpovedati svojemu otroku. Amini je v svojem filmu prikazal sistem pritiska in nasilja, ne le psihološkega, ki ga možje izvajajo nad ženami za določen čas, ko te zanosijo. Ne izbirajo sredstev, ko se trudijo preprečiti rojstvo otrok, spočetih v teh zakonih, saj se zavedajo, da ko se bodo rodili, jih bodo morali priznati. To bo namreč od njih zahteval zakon. Tematika v Iranu ni najbolj zaželena. Režiser je imel kar nekaj težav, ko so začeli snemanje, ki so ga večkrat morali tudi prekiniti. Predvsem ko so snemali prizore na ulici. Kljub temu mu je uspelo, film pa si zdaj že ogledujejo ljudje po vsem svetu.