Pravijo, da ste se vedno imeli bolj za pametno kot lepo. Kako to, da ste pristali na umetniško ime Lepa Brena?

Ime mi je dal moj trener košarke, ko sem bila v sedmem razredu osnovne šole. Moje pravo ime je bilo po njegovem mnenju preveč zapleteno, saj so imele vse moje klubske kolegice kratka imena: Kata, Mira, Sonja. Tako sem iz Fahrete postala Brena. Zgodilo se je skozi šport. In ko sem začela pevsko kariero, sem ostala Brena. Nato sem leta 1982 posnela pesem Čačak, Čačak. Milovan Milić Minimax je posnetek prikazal na televiziji in takrat sam od sebe dodal imenu Brena še pridevnik Lepa. Verjemite, nikoli se nisem želela imenovati Brena, še manj Lepa. Ampak tako se je zgodilo. Publika je to ime sprejela, jaz pa v medijih tega nisem več mogla spremeniti. Po enem letu sem se pač nehala upirati in sem se sprijaznila.

Kmalu ste postali prava blagovna znamka. Je bila teža slave huda?

Imela sem priložnost spoznati veliko večje zvezde, kot sem sama; svetovne zvezdnike, bolj uspešne in bolj bogate. Ugotovila sem, da je resda naporno biti popularen, vendar je to sestavni del življenja in poklica, ki ga opravljaš. Dojela sem, da obstajajo tudi veliko večji in uspešnejši ljudje od mene, in ugotovila, da moje življenje niti ni tako zelo naporno in zapleteno. Če pomislim na Madonno, ki tudi kave ne more spiti v miru, ne da bi jo preganjali paparaci. Zame je dovolj, da odpotujem izven meja nekdanje Jugoslavije, in postanem anonimna gospa. (smeh)

Kako pa je v Beogradu ali v drugih republikah nekdanje Jugoslavije?

Pravzaprav nimam težav, ne potrebujem telesnih čuvajev, saj po mojem mnenju ti fantje samo pritegnejo pozornost. Nisem pristaš telesnih čuvajev, imam jih le v primerih, ko je to potrebno, denimo na koncertih. Pravzaprav jih sploh ne bi potrebovala, ker me ljudje ne napadajo.

Poročeni ste z nekdanjim teniškim asom Slobodanom Živojinovičem. Časopisi so o vajini zvezi veliko pisali. Kako ste kot ženska to občutili in prenašali?

V vsakem primeru moramo biti ženske v zakonu zelo tolerantne, da bi se ta ohranil. Zagotovo obstaja meja, pod katero človek, ki ima dostojanstvo, ne more. Osebno sem imela srečo, da sem spoznala moškega, ki se je v svojem življenju polno realiziral. Bil je izredno uspešen teniški igralec, ki pa je žal svojo kariero moral leta 1991 prekiniti zaradi poškodbe hrbtenice. Moram priznati, da je bil ta dogodek za naju precej težka preizkušnja. Poleg tega se je istega leta začel tudi razpad Jugoslavije, poročila sva se, leto zatem pa dobila prvega sina. Spoznala sem, da šele takrat, ko človek dobi družino, razume, za kaj se je vredno boriti. In gre naprej. Boban se je takrat začel ukvarjati s podjetništvom, skupaj sva odprla nekaj podjetij, ukvarjala sva se s posli, povezanimi z uvozom in izvozom. Osebno sem se sicer veliko bolj posvečala družini kot pa šov biznisu. Povedati moram tudi, da sem bila zelo nesrečna zaradi razpada Jugoslavije, in čeprav se nikoli nisem ukvarjala s politiko, mi je bilo žal, da so se nekatere stvari morale reševati na tako primitiven način. Mislim, da se le primitivne države spustijo v vojne. Naloga politikov bi morala biti, da tudi ločitve izpeljejo civilizirano. Morda sem v tem pogledu nekoliko feministka; prepričana sem, da če bi v naši nekdanji skupni državi politiko vodile ženske, bi se razšli veliko bolj kulturno in civilizirano. Tiste ženske, ki imajo otroke, na drugačen način opazujejo ljudi okoli sebe. Ženske so veliko bolj diplomatske od moških. Morda me bodo nekateri zaradi te izjave obsojali, vendar trdno stojim za tem. Srečna sem, da se je ta naša situacija na Balkanu nekako umirila, spet so stekle povezave, tako politične kot gospodarske. Mislim, da gre posebna zasluga za to športnikom, gospodarstvenikom, kulturnikom in glasbenikom.

Če se vrneva k partnerskim odnosom – resda je velikokrat ženska zaslužna, da družina ostane skupaj, pa vendar me zanima, do katere mere naj bo ženska po vašem mnenju tolerantna?

Imela sem priložnost prepotovati ves svet in sem kot zrela ženska, soproga in mati, če se lahko imam za tako, ugotovila, da odnose v družbi urejajo zakoni. Ženska je najbolj zaščitena v Ameriki in v Evropi, najmanj pa v Afriki in na Balkanu. Svoje sinove vzgajam v duhu, da bo njihova največja opora v življenju ženska. Ženske pač sprejmemo tako uspešne kot tudi neuspešne moške. Če moški ne more prevzeti bremen na svoja ramena, govorim o družini, potem to naredimo me. Zaradi tega ni treba, da so nesrečni ali pa ponižani, preprosto naj bodo ponosni, ker se imajo na koga nasloniti. Prave ženske tega moškemu ne bodo nikoli očitale. Nikoli nisem marala antagonizma, kdo je močnejši in kdo šibkejši. Ustvarjeni smo za to, da naredimo družino, in vsak po svojih močeh potem ta voz peljemo dalje. Cvetje je treba zalivati, da ne umre, vsak s svoje strani. Seveda pod pogojem, da nihče nikogar ne prenaša okoli, goljufa in ne laže. Odnos mora biti pošten.

Dobila sem občutek, da ste ženska, ki se je pripravljena zelo žrtvovati za družino.

Moram reči, da sem se prvih 17 let, ko so otroci rasli, veliko bolj posvečala družini in domu ter se morda odrekla tistemu, kar imam najraje: nastopanju in druženju s publiko. Zavestno sem se odločila za to, saj sem želela, da imajo moji otroci mamo doma; nekoga, ki jih zvečer uspava, okopa, objame, poljubi, naredi z njimi domačo nalogo, gre na roditeljski sestanek. Biti uspešen v življenju, sploh če imaš otroke, ne pomeni pojavljati se na naslovnicah, temveč popeljati svojo družino na pravo pot. Če sinov ne bom vzgojila v zdrave ljudi, ki se bodo sposobni realizirati tako v poslovnem kot zasebnem življenju, potem ne bom uresničila svojega najpomembnejšega življenjskega cilja.

Kaj pa vaš odnos z možem?

Po 17 letih skupnega življenja sva zgradila dober odnos.
(smeh) Verjamem, da se moj zakon ne razlikuje prav veliko od drugih. Po mojem mnenju je zelo pomembno, da imaš poleg sebe osebo, ki se ji je uspelo realizirati, vsaj na določenem področju, in je doživela vse, kar je želela. Najhuje je stopiti v zakon z osebo, ki še ni dozorela in ima več- ali manjvrednostni kompleks. Z Bobanom sva hodila štiri leta, ko pa sva začela živeti skupaj, sva imela to smolo, da je država začela razpadati. Takrat sva ravno začela neke posle, ki bi zagotovili našo finančno varnost. Negativne informacije, ki so prihajale z vseh strani, so vplivale na najino emotivno stanje. Moram priznati, da je bilo za naju prvih 17 let nekoliko težko, ko pa so se razmere umirile, sva se tudi midva stabilizirala. Drživa se kot dva dobra prijatelja, kot dva dobra partnerja in drug drugega podpirava. Dobro se razumeva in pridna sva.

Ste si tako predstavljali zakon?

Veste, kaj je zanimivo – ko sem bila mlada, sploh nisem razmišljala o tem, da se bom nekega dne poročila. Ni bilo prav veliko zakonov, ki bi mi lahko bili za zgled. Imela sem občutek, kot da gre za sužnjelastniški odnos – ženska dol, moški nekje gor. Zdelo se mi je, da ženska, ko se poroči, postane neke vrste omara, v katero moški obeša svoje obešalnike. Ima jo v nekem kotu, dokler mu to odgovarja. Potem pa jo nekega dne, ko mu ne odgovarja več, morda prebarva ali pa preprosto zamenja z novo omaro. Tak vtis so mi dajali vsi zakoni, ki sem jih gledala. Zato sem vedno rekla, da če se bom kdaj poročila ali pa živela z moškim, bo med nama prijateljski odnos. Prepričana sem, da vsaka ženska in vsak moški potrebujeta iskrenega prijatelja.

Za sabo imate zelo hudo izkušnjo. Pred leti so vam ugrabili mlajšega sina Stefana. Verjamem, da je o tem težko govoriti, pa vendar.

Kadar začnem govoritio tem, imam vedno cmok v grlu. Zdi se mi, da je to epizoda, ki jo človek želi preprosto pozabiti, pomesti pod preprogo. Vse, kar se nam zgodi v življenju, pušča sled v naši duši. Počutim se, kot da bi v tistem obdobju umrla in nato ponovno začela dihati. Tega ne morem oprostiti, pozabiti in preboleti. Za vedno se mi bo zdelo krivično, da se mi je to zgodilo. Nikoli ne bom razumela, zakaj v državi, v kateri še vedno živim, tako nepravičnega dejanja niso kaznovali.

Je policija ugotovila, kdo je ugrabil vašega sina?

Preiskava je potekala, vendar nikoli ni bila končana. Sama se velikokrat vprašam, kaj bi naredila s krivci, če bi izvedela, kdo so. Sprašujem pa se tudi, ali ni morda bolje, da tega ne izvem, saj bom lažje živela.

Kako je ugrabitev prenesel vaš sin?

Zelo težko je to preživel, predvsem premagal strah. Veliko se pogovarjamo in mu poskušamo razložiti, da so težave in težka emotivna stanja sestavni del življenja. Res pa je, da te težave nikakor ne bi smele biti ugrabitev osemletnega otroka. To je vprašanje za državo. Kako to, da ji ne uspe odgovoriti na vprašanje svojega najbolj znanega športnika, ki ni v svetu proslavil le Srbije, temveč vso takratno Jugoslavijo? In zakaj niso našli odgovora na vprašanje ženske, ki je na dostojanstven in časten način ustvarila svojo kariero ter jo ohranila skozi vsa ta leta do današnjih dni?