Lizini strahovi so se izkazali za še kako utemeljene. Čez nekaj dni se je Michael spet znesel nad njo in ji grozil s smrtjo. Grožnje so bile tako hude, da je morala na pomoč poklicati policijo. Trije krepki policisti so Michaela komaj obvladali in poklicali reševalce, ki so dečka stlačili v prisilni jopič ter ga odpeljali do lokalne bolnišnice. Ker na nevrološkem oddelku tisti dan niso imeli prostih postelj in se je Michael na urgenci hitro pomiril, so ga z receptom za močne antidepresive in napotnico za obisk psihiatra poslali v domačo oskrbo. Skrbna mati ga je že čez nekaj dni peljala do psihiatra, a žal še danes ne ve natančno, kakšne vrste duševne težave ima njen sin. „Hiperaktivnost ali ADHD sindrom, motnje avtističnega spektra, uporništvo in razdražljivost – vse to so bile diagnoze, ki so jih mojemu sinu postavili ob obisku različnih psihiatričnih ambulant. Predpisovali so mu najrazličnejše antipsihotike in antidepresive, a napredka ni bilo videti,“ je zapisala Liza.

Prepisala ga je v prilagojeni program

V sedmem razredu je bil Michael sprejet v program za nadarjene učence. Ugotovili so namreč, da je njegov IQ močno nad povprečjem. Mati je bila seveda ponosna na svojega otroka, a je vedela, da ima sin tudi slabe dneve, ko se ga je bolje izogibati v velikem loku. Najhuje je bilo to, da nikoli ni mogla vedeti, kaj ga lahko vznemiri do te mere, da postane nasilen. Ko je zamenjal šolo, je postajal vse bolj nevaren. Liza se je zato odločila, da ga prepiše v prilagojeni program, kjer so otrokom, ki niso sposobni shajati z vrstniki, zagotavljali prilagojeno vzgojo in dnevno varstvo pod posebnim nadzorom. „Videti je bilo, da se je Michael dobro ujel z novimi sošolci in upala sem, da je to začetek boljših časov,“ je zapisala Liza. Žal ni bilo tako.

„Michael je pred nekaj tedni v šolo namesto uniforme oblekel trenirko. Opozorila sem ga, da se mora držati šolskih pravil. Zaradi moje pripombe je popolnoma znorel in me začel  žaliti,“ pripoveduje Liza. „Zaradi njegove reakcije sem mu prepovedala uporabljati telefon in videoigrice ter mu naročila, naj se spravi v avtomobil, da ga odpeljem v šolo. Že na poti se je pomiril in se mi opravičil, a ne zato, ker bi mu bilo res žal. Želel je samo svoje videoigrice.“ Ker je zavrnila sinovo prošnjo, ji je sin znova začel groziti, da se bo ubil. „Takoj zdaj bom skočil iz avta in se ubil,“ je histerično kričal. To je sodu izbilo dno. Ker mu je že po incidentu z nožem obljubila, da ga bo peljala naravnost v psihiatrično bolnišnico, če si bo upal še enkrat groziti, ji ni preostalo drugega, kot da svojo grožnjo uresniči. Na križišču je namesto v desno avtomatično zavila v levo. „Kam me pelješ?“ je vprašal prestrašen. „Dobro veš, kam,“ mu je odgovorila. „Ne, poslala me boš v pekel,“ je zakričal.

„Potrebujem pomoč“

Ko je Liza ustavila pred bolnišnico, je iz avta bolničarju, ki je stal v bližini, zaklicala, naj takoj pokliče policijo. Michael je medtem v avtu kričal in udrihal po sedežih. Ko ga je mati močno objela, da ne bi pobegnil, jo je nekajkrat močno udaril in jo pogrizel do krvi. Prestrašena Liza je vedela, da ga ne bo mogla dolgo obvladovati. Na srečo so policisti hitro prišli in Michaela, ki je še vedno kričal in brcal, odnesli v bolnišnico. Lizine roke so se začele tresti in solze so ji oblile bleda lica. V sprejemnici je morala izpolniti kup vprašalnikov o dosedanjem obnašanju svojega otroka. „Najbolj me je presunilo vprašanje, kaj pričakujem od zdravljenja,“ je zapisala Liza. „Napisala sem le, da nujno potrebujem pomoč.“

Michael je prvih nekaj dni zdravljenja vztrajno trdil, da mati laže. Da si je vse skupaj izmislila le zato, ker se ga hoče znebiti. Ko je prvi dan poklicala, da bi ga povprašala o počutju, ji je dejal, da jo sovraži in se ji bo maščeval takoj, ko ga izpustijo iz bolnišnice. Po treh dneh je bil spet umirjen in prijeten fant, kakršnega je poznala. Opravičil se je in obljubil, da se bo poboljšal. A te obljube je naivna Liza poslušala leta in leta. Ni jim več verjela. Zavedala se je, da je problem enostavno prevelik, da bi se z njim lahko soočila sama. „Včasih ni dobrih možnosti in takrat lahko le moliš za usmiljenje in verjameš, da bo nekoč vse skupaj spet imelo smisel,“ je priznala skrušena mati.

Poslala naj bi ga v zapor

Ko je Liza socialnega delavca na šoli, ki jo je obiskoval sin, vprašala, kakšne možnosti ima, ji je povedal, da lahko sinu pomaga le tako, da ga obtoži kaznivega dejanja. „Če bo imel policijsko kartoteko, bodo oblasti bolj pozorne nanj. Le tako boste temu enkrat za vselej naredili konec, saj vas nihče ne bo jemal resno, če ga ne prijavite,“ ji je dejal. Lizo so njegove besede močno prizadele. Ni verjela, da bi lahko bil zapor pravi naslov za njenega sina, saj je bila prepričana, da bi kaotično zaporniško okolje še poslabšalo njegovo že tako šibko duševno zdravje. V tistem trenutku se ji je zdelo, da Združene države zapor uporabljajo kot edino rešitev za duševno bolne ljudi. Po poročilih organizacije Human Rights Watch se je število duševno bolnih zapornikov v letih od 2000 do 2006 kar početverilo in še vedno močno narašča. Centri in bolnišnice, ki jih vodi ameriška vlada, zapor trenutno smatrajo kot zadnjo možnost za duševne bolnike.

„Spregovoriti sem se odločila, ker sem tudi jaz mati Adama Lanze. Sem mati vseh otrok z duševnimi motnjami, ki potrebujejo pomoč. V obdobju, ko čakamo na naslednjo podobno grozljivo tragedijo, je lahko govoriti o orožju, o pištolah. A zavedati se moramo, da je treba spregovoriti tudi o duševnih boleznih,“ svari Liza. Od leta 1982 je v Združenih državah morilo kar 61 množičnih morilcev. Od tega jih je bilo 43 moških bele polti. Med njimi je bila le ena ženska. Večina poročil teh dogodkov je obsegala le raziskavo o tem, ali so imeli morilci za orožje, s katerim so morili, vsa potrebna dovoljenja, skorajda nihče pa se ni poglobil v raziskavo o njihovem duševnem zdravju.

Treba je spregovoriti

Različna združenja ameriških zdravnikov so prepričana, da bi morala vlada družinam, ki imajo duševne bolnike, nameniti več pozornosti. V ameriški javnosti se veliko govori o medijskem nasilju, o prikritih in odkritih vojnah doma in po svetu, o veri in načinu vzgoje otrok ter o za mnoge spornem posedovanju orožja. Le redki pa si upajo spregovoriti o pomanjkanju zavodov in ambulant za zdravljenje psihičnih težav. Materam duševno bolnih otrok v Ameriki se zdi to izredno nepošteno, saj so prepričane, da si družine, ki se soočajo z različnimi oblikami duševnih bolezni zaslužijo strokovno pomoč. „Zagotovo nihče svojega 13-letnega otroka, ki je genij v matematiki in fiziki, obožuje Harryja Potterja in svojo kolekcijo plišastih igrač, ne more kar tako poslati v zapor. A družba, ki stigmatizira duševno bolezen in zavožen zdravstveni sistem, nam žal ne pusti druge možnosti. Po vsakem strelskem pohodu smo glasni, kako je treba nekaj narediti, kako se mora nekaj spremeniti. Ja, strinjam se, da moramo nekaj narediti. Čas je za smiselno in konstruktivno razpravo o duševnih boleznih na državni ravni. To je edino upanje, da se bo stanje v Ameriki kdaj spremenilo,“ je svojo izpoved zaključila Liza.