Diana je bila med puberteto znana po svoji sramežljivosti, zato je zatočišče našla v plesu in glasbi. V najstniških letih je bila zelo priljubljena in občudovana, kljub temu da ji učenje ni šlo od rok. Bolj kot mladostniške romance so jo zanimali romantični romani. Zdelo se je, da svoje telo hrani za moškega, s katerim se bo poročila. "Vse prijateljice so imele fante, jaz pa ne, saj sem nekako vedela, da moram ostati 'čista' za to, kar mi bo prišlo nasproti." Leta 1977, ko je bilo Diani 16 let, se je seznanila s princem Charlesom – takrat fantom starejše sestre Sarah. Charles je bil v svoji mladosti pravi magnet za dekleta. Bil je prestolonaslednik, vedelo se je, da bo postal kralj, poleg vsega pa je bil pravi zabavljač. Vedno je bil v akciji, ljudje so ga videvali v različnih uniformah, ukvarjal se je s številnimi drznimi in nevarnimi športi. A Diane ni očaral. Bilo jo je sram, saj je bila debelušna, nenaličena in ne preveč pametna punca, pred njo pa je stal sam bodoči kralj. A bila je glasna in to mu je bilo očitno všeč.

Drugo srečanje s princem Charlesom

Charles je kmalu izgubil zanimanje za Sarah. Takrat je namreč veljal za lomilca ženskih src, ki je rad potoval po svetu in niti malo ni razmišljal o tem, da bi se ustalil. Diana se je medtem s prijateljicami preselila v luksuzno stanovanje v Londonu in se zaposlila kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu. Nekoč je dejala, da je bilo to najbolj srečno obdobje njenega življenja, saj je delala, kar jo je veselilo, in se družila z ljudmi, ki so ji takrat pomenili največ. A življenje je nepredvidljivo in zapleteno. Komaj je Diana dopolnila 18 let, je pri prijateljih ponovno srečala princa Charlesa. Takrat je prestolonaslednik ravno dopolnil 30 let in pod pritiskom dvora iskal življenjsko sopotnico oziroma bolje rečeno žensko, ki bo poskrbela za nasledstvo. Diana se mu je takrat zdela odlična priložnost, saj je bila lepa, zabavna, nežna, v sebi je skrivala glamur in ženstvenost, poleg tega pa je bila nedolžna in naivna, kar je bilo v tistem trenutku morda še najbolj pomembno.

Začela sta se dobivati in kmalu so ju v objektiv skupaj ujeli tudi paparaci. Od tega trenutka se je njeno življenje za vselej spremenilo. Na vsakem koraku so ji sledili fotografi in oprezali za njo skozi okna stanovanja, v katerem je živela. Bila je zapornica v lastnem domu. Čutila je, da temu ne bo kos. A paparaci se niso hoteli umakniti, saj so vedeli, da je ona tista prava – in tega se je zavedala tudi sama. Leta 1981 je Charles Diano povabil na svoj dom, češ da jo mora vprašati nekaj pomembnega. Tega dne jo je zaprosil za roko. Sprva je mislila, da se šali, a ker je imel resen obraz, je spoznala, da misli resno. Ker jo je popolnoma presenetil, je brez razmisleka privolila, čeprav je v sebi vedela, da jo čaka težka naloga, in hkrati čutila, da nikoli ne bo postala kraljica. Dan pred uradno razglasitvijo zaroke se je poslovila od svojih sostanovalk in se preselila na dvor, kjer so jo čakale priprave na poroko in na kraljevsko življenje. Vedela je, da so bili to zadnji trenutki svobode v življenju.

Bolehala je za bulimijo

Kot so ljudje postajali vedno bolj obsedeni s kraljevim parom, tako je Diana začela slutiti, da je njen zaročenec obseden z drugo žensko: Camillo Parker Bowles, Charlesovo nekdanjo ljubico in ženo enega od njegovih tesnih prijateljev. Diana naj bi nekoč celo slišala, kako je v telefonskem pogovoru nekomu zaupal, da ne glede na to, kaj se zgodi, da jo bo vedno ljubil – govoril naj bi prav s Camillo. Njeno življenje se je tu šele začelo zapletati. V petih mesecih po objavi zaroke je močno shujšala in pozneje v enem izmed intervjujev priznala, da je bolehala za bulimijo, v kar naj bi jo s svojimi opazkami o njeni debelušnosti pahnil prav Charles. V bolezni je Diana iskala sprostitev vseh pritiskov, ki so se na dvoru izvajali nad njo. Sebi in svojim najbližjim je dopovedovala, da se ne more poročiti s Charlesom, a so jo vsi grobo zavrnili, češ da je za ta korak prepozno, saj je njena podoba že naslikana na skodelicah.

29. julija 1981 je več kot sedemsto milijonov ljudi po vsem svetu bilo priča kraljevi poroki, ki se je pa vsaj nekdo ni niti malo veselil: Diana. Kot je povedala pozneje, je bila ta dan tako mirna kot žival pred usmrtitvijo. A poti nazaj ni bilo več. Za kulisami pompoznega in spektakularnega dogajanja je bodoča princesa bila boj sama s seboj in med večtisočglavo množico povabljenih videla samo eno osebo: Camillo Parker Bowles, katere bleda podoba ji je v spominu ostala za vse življenje. Diana je naivno upala, da bo s takratnim dnem Camilla dokončno izginila iz njenega življenja. Charlesa je namreč ljubila in upala je, da se bo sedaj, ko se bosta poročila, tudi on zaljubil v njo. Ko sta se kot prvi kraljevi par poljubila pred večtisočglavo množico na balkonu Buckinghamske palače, je Diana čutila veselje in srečo. A ta ni trajalo dolgo.

Dianini upi o družinski sreči so se razblinili že drugi dan medenih tednov, ko se je Charles raje kot z njo družil s prijatelji in knjigami. Tudi Camillini senci se nista mogla izogniti, saj je imel Charles pri sebi ogromno njenih daril, kar je Diano delalo besno ter ljubosumno ter povzročalo nenehne prepire. Novembra leta 1981 je dvor objavil, da je Diana v veselem pričakovanju. A princesa se je še vedno spopadala z bulimijo, zato so želeli z vsemi možnimi zdravili preprečiti njeno bljuvanje. Diana jih je zavrnila. Ni namreč želela prevzeti odgovornosti, da bi se otrok rodil z duševnimi ali telesnimi motnjami. Nosečnost je povzročila še večji pritisk paparacev na mladenko, saj so si vsi želeli v svoj objektiv ujeti njen zaobljeni trebušček. Naposled jim je le uspelo: ujeli so jo na počitnikovanju na Bahamih. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi bila Diana v bikiniju, nad čemer je bila kraljica Elizabeta vse prej kot navdušena. Diana si je svoje kraljevo življenje krajšala z udeleževanjem vseh sprejemov na rdečih preprogah, na katerih si je vedno nadela prešeren nasmeh. A doma, za zidovi Buckinghamske palače je nasmeh hitro izginil. Zavedala se je, da so ji določili toliko različnih vlog, da jim ne bo mogla biti kos. Poleg tega se je morala strogo držati pravil, zato se ni upala ničesar lotiti sama – delala je to, kar ji je povedal Charles. Navadila se je biti to, kar so od nje pričakovali drugi, njeno lastno mišljenje pa ni bilo niti malo pomembno. Prav tako so se v njej pojavili dvomi o samopodobi. Bila je prepričana, da ni dovolj dobra za vlogo, ki so ji jo dodelili, čeprav so jo ljudje oboževali.

Dianine težave z bulimijo so se nadaljevale globoko v nosečnost. Na enem izmed kraljevih obiskov v kanadskem Montrealu je celo izgubila zavest, a Charlesa to ni niti malo ganilo. Še več, nadrl jo je, da bi se lahko tiho in nevidno umaknila, če ji je bilo slabo. Napetosti med njima so naraščale in nekega dne jo je Charles tako močno spravil ob živce, da se je visoko noseča vrgla po stopnicah. Kraljica se je močno prestrašila, Charles pa je šel jezdit, kot da se ni nič zgodilo. Sicer si je Diana v naslednjem desetletju še večkrat poskušala vzeti življenje. Bila je depresivna in si je večkrat poskušala prerezati žile, nekoč pa se je v navalu jeze zaradi Charlesove ignorance celo porezala po prsih in stegnih. A nič ni zaleglo, saj nihče na dvoru ni bil voljan prisluhniti njeni stiski. Zdelo se je, da bo rešitev prinesel prvorojenec William. Bil je moški, kar je bilo za kraljevi dvor najpomembneje. Diana pa je padla v hudo poporodno depresijo, o kateri ni želel slišati nihče. Na valentinovo leta 1984 je bila oznanjena Dianina druga nosečnost. Princeso je novo veselo pričakovanje nekoliko presenetilo, saj je pozneje medijem zaupala, da je takrat Charles že bil ponovno v objemu (in postelji) Camille. Kljub temu je to nosečnost označila za najbolj srečno obdobje zakonskega življenja, saj sta si bila s Charlesom šest tednov pred rojstvom Harryja bližje kot kdaj koli prej. A ko se je ponovno rodil fantek, je bilo idile konec, saj je bil Charles razočaran, da se mu ni rodila hčerkica, poleg tega so ga motili tudi Harryjevi oranžno rdeči lasje, ki so bili dediščina družine Spencer. A Diani je bilo vseeno. Otroka sta ji pomenila odrešitev in zanju je bila pripravljena storiti prav vse.

Kljub temu, da sta se v poznih osemdesetih še skupaj pojavljala v javnosti, sta Diana in Charles takrat že živela ločeni življenji. Dianin boj z bulimijo je postajal vse bolj opazen. Tudi prijateljice so opazile, da je princesa bolna, in jo prisilile, da je poiskala zdravniško pomoč. Ti so jo prizemljili in tako je Diana ponovno začele nadzirati svoje življenje in je bila pripravljena na soočenje z moževo ljubimko Camillo. Do konfrontacije je prišlo na neki rojstnodnevni zabavi. Želela ji je dopovedati, da v kraljevem zakonu ni prostora za tretjo osebo, a ji je Camilla zabrusila, da naj bo kar lepo tiho, saj ima vse, kar si je kdaj želela. Pozneje se je nad njo znesel še Charles in Diana je ponovno končala v solzah, a se zavedala, da je končno povedala, kar ji je ležalo na duši. Vsi so opazili, da se je popolnoma spremenila in končno je želela svetu pokazati svoja čustva. Vendar je šlo za zelo tvegano potezo, saj je bila pod popolnim nadzorom britanskega dvora, ki se mu je bila odločena upreti z vso silo kljub grožnjam, da jo bodo dali razglasiti za neprištevno in ji bodo vzeli otroka. Kljub temu se je Diana odločila svetu razkriti svoje mizerno življenje na dvoru, zato je privolila v snemanje skrivnih posnetkov. Ko so ti našli pot do medijev in je na njihovi osnovi nastala tudi knjiga o princesi Walesa, je njena zgodba začela polniti naslovnice povsod po svetu – seveda pa so vpleteni skušali Diano zaščititi pred sankcijami kraljeve družine, zato so njeno sodelovanje vsi po vrsti zanikali.

Bila je polna ambicij

Diana je končno čutila, da so jo slišali, in si želela svobode, s katero se je strinjal tudi Charles. A kraljica Elizabeta II. je njeno željo gladko zavrnila. Zakonca sta tako morala vztrajati v mučnem razmerju, ki je dušilo oba. A svet je opazil, da se je vez med njima dokončno pretrgala. V medije so prišli intimni pogovori med Charlesom in Camillo ter Diano in njenimi ljubimci. Na dvor je padla še ena senca, zato se je moralo nekaj spremeniti. Decembra, šest mesecev po izidu knjige o Diani, je predsednik vlade naznanil ločitev princa Charlesa in princese Diane. Avgusta leta 1996 sta bila dokončno ločena. Diana je končno lahko zadihala. Zdelo se je, da je bila knjiga vstopnica v nov svet, novo življenje. Drugo vprašanje pa je bilo, ali se bo znala spopasti z njim. A bila je polna ambicij. Želela si je svetu predstaviti v popolnoma drugačni vlogi. Ni želela ponikniti v ozadju, saj se je zavedala, da zmore – čeprav sama. Odločila se je za tečaj javnega nastopanja, da se ljudstvu približa na pravi način. Uspelo ji je. Z osebnim stikom se je približala vsakemu posamezniku. Posvetila se je dobrodelnosti in imela številne načrte, ne da bi slutila, da jih ne bo mogla nikoli uresničiti.

Diana se je spreminjala. Postala je zagovornica in zaščitnica šibkejših. Zavedala se je, da so njena opozorila o problematiki teh ljudi pritegnila zanimanje sveta in je na ta način vsaj malo pripomogla k soočanju in javni debati o teh stvareh. Začela se je videvati z moškimi in iskati tistega, o katerem je sanjala kot punčka: o človeku, na katerega se bo lahko zanesla in ki jo bo varoval na vsakem koraku ter jo znal pohvaliti. Leto po ločitvi se je zdelo, da je našla pravega: paparaci so jo namreč ujeli z Dodijem Al Fajedom, ki naj bi jo zasipaval s pozornostjo in darili. Na Dianin obraz se je vrnil pristen nasmeh in končno se je spet veselila življenja. A ne za dolgo. Njeno življenje se je končalo v Parizu. 31. avgusta 1997 je voznik limuzine, v katerem sta sedela do ušes zaljubljena Dodi in Diana, z vso hitrostjo skušal ubežati nadležnim paparacem. V enem izmed pariških predorov se je zaletel v steber. Dodi je umrl na kraju nesreče, Diano pa so hudo poškodovano prepeljali v bolnišnico, kjer pa so po dveh urah bitke za življenje morali priznati poraz. Diana je preminila. Šokiran je bil ves svet, še posebej zato, ker naj bi se pojavile fotografije s kraja nesreče, na katerih Diana sploh ni bila videti smrtno ponesrečena – imela naj bi samo zlomljeno nogo.

Pri vsega 36 letih se je morala princesa ljudi posloviti s tega sveta. Njen pogreb naj bi spremljalo več kot dve in pol milijardi ljudi po vsem svetu, ki so se zavedali, da so izgubili glasnico svojih tegob. Za njeno smrt so obtožili fotografe in voznika limuzine, ki naj bi bil pijan, a govorice o tem, da naj bi bila njena smrt načrtovana, nikakor niso hotele ponikniti. Diana naj bi bila namreč noseča in v načrtovanju poroke z Dodijem, ravno to pa naj bi po mnenju nekaterih bil glavni vzrok za njeno smrt, saj naj se britanski dvor ne bi mogel sprijazniti z zakonom med muslimanom in materjo bodočega angleškega kralja. Javnost je še bolj razburilo pismo, v katerem naj bi Diana napisala, da sluti, da jo bodo umorili v avtomobilskem trčenju ter ga prikazali kot nesrečo. A dokazov o govoricah ni nikoli mogel nihče potrditi ali ovreči. Dianina smrt bo tako najverjetneje za vedno ostala zavita v tančico skrivnosti. Ljudje po vsem svetu, ki so v njej videli vzornico, pa se je bodo spominjali po tem, kar je bila: ženska, ki je pomagala vzdigniti glas vsakega posameznika v stiski, ženska z občutkom za sočloveka.