V revnem mehiškem mestecu Tenancingo je v porastu prav poseben pojav – cele družine so namreč vpletene v kruto trgovino. Izkoriščajo socialno bedo kraja in na nadvse pretkane načine zvabljajo mlada dekleta v Združene države Amerike, kjer jih potem silijo v prostitucijo. Kdor pozna lokalne zvodnike, ve, da že tri generacije izboljšujejo svoje metode. Znajo namreč izkoristiti, kar dekletom največ pomeni – ljubezen družine, moža in otrok. Tenancingo je mesto socialne bede, velik del prebivalcev predstavlja indijanska populacija, poleg tega tukaj velja tradicija vsiljene poroke in 'ugrabljanja nevest', ki se povezuje z izredno veliko vlogo moškega. Revščina vse bolj pritiska, poleg tega je industrija, ki je tu cvetela v osemdesetih letih, propadla, tako da je prebivalstvo prepuščeno alternativnim potem do preživetja.

Želijo si postati zvodniki

Antropolog Oscar Montiel se je odločil raziskati, zakaj je ravno v tem kraju spodbujanje k prostituciji tako uspešno. Ko je govoril z lokalnimi zvodniki, je ugotovil, da med njimi vlada tihi dogovor o molčečnosti. V mestu, ki ima okoli 10 tisoč prebivalcev, jih je po neki oceni kar 3 tisoč vpletenih v trgovino z belim blagom. Pri tem sodelujejo tudi sorodnice zvodnikov, ki imajo pogosto vlogo spremljevalk ali nadzornic, včasih tudi skrbijo za otroke žensk, ki gredo v prostitucijo. Montiel je govoril z zvodnikom, ki mu je zaupal, da ga je v posel vpeljal njegov stric, od takrat pa je vse 'znanje' prenesel tudi na svojega brata in svoja sinova. Zvodniki pogosto novačijo mlade fante v zvodniški posel tako, da jim obljubijo obleko, denar in avtomobile, s katerimi lahko osvajajo dekleta. Državni tožilec Dilcya Garcia pravi, da si številni fantje želijo postati zvodniki. ''Če vprašate nekatere fante, kaj si želijo postati, ko odrasejo, vam bodo odgovorili: 'Rad bi imel veliko sester in veliko hčera, da bom lahko zaslužil veliko denarja.'“

Zvodniki poznajo različne trike

Zvodniki iz Tenancinga bodoče prostitutke najprej preizkusijo na domačem terenu, preden gredo služit v ZDA. Tako so se prisiljene prodajati na avtobusnih postajah, v parkih, v bližini trgovin in celo srednjih šol. Zvodniki svoje žrtve držijo v šahu z obljubami, nasiljem, stalnimi obljubami o srečni poroki in službi. Ko ženske pridejo v ZDA, jih običajno ločijo od vseh drugih in dnevno morajo imeti tudi do dvanajst strank. Nekateri zvodniki pridejo do svoje žrtve kar z lažnimi starši, da bi jo prepričali o tem, da se nameravajo z njo resnično poročiti. ''Do žensk pristopijo na nadvse krut način, ki pa je zelo učinkovit. Nekdo, ki je osamljen in nezaščiten, je popolna žrtev,“ pravi Garcia.

Premamil jo je s sladkimi obljubami

Ena od mladih žrtev, recimo ji Maria, se je iz ujetništva osvobodila, a se še vedno boji družine svojega zvodnika. Kljub strahu se je odločila, da svojo zgodbo zaupa medijem, vendar je želela zaradi lastne varnosti ostati anonimna. Miguel Rugerio je bil nadvse očarljiv in prijazen, ko sta se spoznala v njenem domačem kraju. Premamil jo je z mikavnimi obljubami o tem, kako bosta oba dobila čudoviti službi v ZDA, s katerima bosta toliko zaslužila, da bosta lahko domov pošiljala denar in si z njim v Mehiki zgradila lepo hišico. Želel je spoznati njene starše, kar je v Mehiki precej gotov znak, da moški misli resno, ter ji dejal, da se želi poročiti z njo. Maria kar ni mogla verjeti, da je imela takšno srečo. Toda vse se je kaj kmalu sprevrglo v pravo katastrofo. Ko je z Miguelom prišla v Tenancingo, se je vse začelo podirati. Takrat 17-letna Maria je želela domov na sestrin rojstni dan, a ji je to prepovedal. Ko je zagrozila, da bo pobegnila, jo je zaklenil v sobo in ji dejal, da je njegova in da mora ostati z njim. Pozneje ji je vseeno dovolil, da je odšla na sestrino zabavo, vendar ji je zagrozil, da se mora takoj vrniti, sicer bo kaj naredil njeni družini. Ko se je vrnila, je njegova družina postala nasilna do nje, začele so se zlorabe, poniževanja, bila je kot njihova sužnja. Čez nekaj tednov je morala z Rugeriom v Mexico City in prisilil jo je v prostitucijo. Grozil ji je, da bo škodoval njeni sestri in staršem, če ga ne bo ubogala.

Nekateri so zelo kruti

Preiskovalci pravijo, da je scenarij običajno zelo podoben, najprej lažna obljuba zakona, včasih uporabijo tudi lažna imena in ponarejene papirje. Nato pa v nekem trenutku hlinijo finančne težave in mimogrede svoji žrtvi namignejo, da je žena nekega prijatelja rešila finančno stanje družine s posebnim delom. ''Če me ljubiš, boš to naredila zame,“ ji je ob tem namignil. Toda včasih so taktike zvodnikov veliko bolj nasilne. Neko osemnajstletnico je zvodnik iz Tenancingo enostavno odpeljal v Mexico City, kjer je morala na dan sprejeti ducat strank, plačilo je bilo zgolj 12 dolarjev na osebo. Njeno leto pa pol staro hčerkico je v oskrbo vzela neka njegova sorodnica. ''Če ne boš naredila, kar zahtevam od tebe, ne boš nikoli več videla svoje hčere. Videla boš, kaj ji bomo naredili.“

Tudi po 50 moških na noč

Zvodniki večinoma delajo na ta način, da žrtvi popolnoma zbijejo samozavest. Maria je povedala, kako jo je Rugerio poniževal, vlekel za lase, jo puščal stradati ter ji velel, da je seksualne spretnosti, ki bi jih pozneje potrebovala za svoje delo, vadila na njem. Dejal ji je, da jo bo poslal v ZDA ter da se ji bo pozneje pridružil. Potem ko je prehodila puščavo, so jo napotili v neko stanovanje na obrobju Atlante, kjer so jo sprejeli dve ženski in moški, ki so trdili, da so Rugeirovi sorodniki. Z eno od žensk je odšla po nakupih, saj ni imela primernih oblačil. Čeprav se je bližala jesen in je postajalo vse hladneje, je ženska za Mario izbrala večinoma zelo kratka in ozka krila ter miniaturne majice. Povedala ji je, da začne delati naslednjega dne. ''Vprašala sem jo, kaj bom počela. Ko je iz torbe povlekla škatlico kondomov, sem takoj vedela.“ Živela je v majhnem, slabo opremljenem stanovanju, ločena od preostalih deklet. Okoli četrte ure popoldne jo je nekdo prišel iskat in jo odpeljal na delo. Na začetku je imela od pet do deset strank na noč, s časom pa je ta številka zrasla na 40 do 50 moških, večinoma iz južnoameriških držav. ''Počutila sem se kot najslabša ženska na svetu,“ je v solzah pripovedovala Maria, tri leta po teh grozljivih dogodkih. Večkrat je pomislila, da bi pobegnila, vendar jo je Rugerio prestrašil, češ da jo policija aretirala, če bo pobegnila. Bila je brez denarja in nikogar ni poznala.

Uspeli pobeg

Toda neke noči, ko je ponjo prišel šofer, ki naj bi jo odpeljal na delovno mesto, je v avtomobilu sedela ženska, ki je bila iz Marijinega domačega kraja. Povedala ji je, da ji je voznik avtomobila pomagal pobegniti in da bo pomagal tudi njej. Tako ji je uspelo zbežati in pozneje tudi prijaviti svojega nekdanjega zvodnika. 28-letnega Rugeria so pozneje obsodili na petletno zaporno kazen, ki jo služi v ameriškem zaporu, zaradi tihotapljenja mladih žensk iz Mehike v ZDA ter siljenja v prostitucijo. Toda veliko je takšnih, ki jih roka pravice nikoli ne ujame. Žrtve, ki se uspejo rešiti iz tega pekla, si pozneje zaradi občutka sramu in ponižanja ne upajo prijaviti svojih mučiteljev. Poleg tega zvodniki običajno zanikajo, da bi kar koli imeli s tem umazanim poslom. Tako so na primer trije zvodniki, ki so jih med racijo ujeli v zanikrnih hotelih Mexico Cityja, trdili, da so bili zgolj gostje ali pa tam zaposleni.

Mestne oblasti si zatiskajo oči

Maximino Ramirez, tajnik mestnega sveta v Tenancingu, zanika trditve zlorabljenih žensk. ''Ali mi boste rekli, da lahko v današnjem času, v 21. stoletju, prelisičiš 18- ali 20-letno dekle? Mogoče so se zavestno odločile za prostitucijo, potem pa čez čas rečejo: 'Veste kaj, prisilili so me!'“ Kljub takšnemu zanikanju lokalnih oblasti pa je javno znana skrivnost, da se prostitucija dogaja. Mnogi se sprašujejo, kako je mogoče, da ta trgovina tako nemoteno poteka, policija pa ne ukrepa. Nekateri so prepričani, da brez korupcije to ne bi bilo mogoče. Policija v svoj zagovor pravi, da je kaznivo dejanje v zgodnji fazi težko ugotoviti, saj veliko žensk, preden jih odpeljejo v ZDA, verjame, da se bodo z moškim, ki jih ima v ujetništvu, nekoč resnično poročile. Nekatere se sploh še niso prodajale. Neka mehiška državna tožilka je zatrdila, da se pojavu daje prevelik pomen, da ni tako razširjen, kot se poskuša prikazati. Ob takšnem zanikanju lokalnih oblasti je vprašanje, ali se bodo stvari kakor koli spremenile.