Najstniško nasilje

Hajdi Korošec je veliko časa preživela zunaj varnega zavetja doma, v družbi odraslih in pogosto je bila prikrajšana za norčije z vrstniki. Ti so jo začeli gledati postrani, saj niso razumeli njenega nenadnega uspeha, zato so njeno uspešnost zamenjali za prevzetnost. "Velikokrat sem domov prijokala s kakšno novo buško ali modrico in morda ravno zaradi teh izkušenj tako cenim in spoštujem svoj dom. Spomnim se, kako sta me starša spremljala na vsak nastop širom Slovenije in ob vrnitvi v ljubi domek je nekdo od nas izrekel staro modrost: 'Povsod je lepo, doma je najlepše,' ki je še kako resnična. Vsakič znova smo jo občutili kot najlepši del dneva,“ se spominja Hajdi, ki se je prelevila v pokončno in samozavestno žensko.

Rada hodi v službo

Kljub temu da je od njenih diamantnih plošč in radijskih uspešnic že skoraj dvajset let, se o njej še vedno govori le v superlativih. Otrokom, ki zgodaj doživijo slavo se rado zgodi, da dogajanju niso kos in prezgodaj odrasejo. Hajdi ni imela te izkušnje, saj pravi, da jo je uspeh v otroštvu naredil močnejšo. Prepričana je, da sta se njena starša takrat pravilno odločila. "Nikoli me nista silila, za vsako stvar sem se odločila sama. Dajala sta mi vso svobodo in iz ljubezni sta me včasih nehote spravila v težek položaj. Mislim predvsem na lepa darila, s katerimi sta me presenetila, ki pa so imela na moje vrstnike grozljiv učinek. Postala sem jim še večji trn v peti in nasilje se je le še stopnjevalo. Na koncu sem se morala celo izpisati iz osnovne šole in jo zamenjati. Sicer pa me to danes ne pretrese več, pa čeprav tega ne moreš pozabiti, a žalost in jeza izgineta. Vsak dan vestno hodim v službo, ki mi zagotavlja neodvisnost in občutek svobode. Ko se vrnem pozno popoldne domov, ni večjega užitka, kot da sezujem visoke petke, ki so obvezna službena oprava, se zleknem na kavč ter si spočijem noge ob gledanju televizije. Takrat si vzamem največ časa za razmislek o preteklem delovniku, o uspešnih in malo manj uspešnih izkušnjah. Pogosto analiziram svoje rezultate in tako hitreje uvidim, kaj izboljšati. V tistem trenutku je dom nedvomno moj tempelj in odlična terapija.“

Živali ne znajo prizadeti

Ob imenu Hajdi vas večina pomisli na pesem 'Naš kuža'. Zgodba z njenim Maksijem se je pred leti sicer tragično končala, saj je kosmati ljubljenček poginil. Ostala pa je pesem, ki jo bo vselej spomnila na njenega dobrega prijatelja. "Živali so nekaj prečudovitega, zato je bila izguba Maksija v naši družini zelo boleča. Predvsem je žalost občutila moja mami, ki je z njim preživela skoraj 24 ur na dan. Maksi je bil naš princ in verjamem, da je imel čudovito življenje. Včasih sem si rekla, da bi kar zamenjala z njim (nasmešek). Spal je na belih rjuhah, poleti se je z nami kopal v bazenu, imel je prvovrstno zdravniško osebje in prehrano. Da o ljubezni ne govorim, saj smo si ga podajali iz naročja v naročje in ga skrbno čuvali na svojem srčku. Morda se komu zdi smešno, ko rečem, da mi še nobena žival ni storila nič žalega, medtem ko so me ljudje že mnogokrat prizadeli. Zato so živali moje najdražje prijateljice in pogrešala bom svojega najboljšega prijatelja Maksija."

Sovraži likanje

In kakšna je Hajdi kot gospodinja? Postavna diplomirana ekonomistka se prav nič ne muza, ko priznava, da od gospodinjskih opravil najbolj sovraži likanje. Po njenem je to izguba časa, še posebej, če so v igri zmečkane srajce in hlače na rob. "Kar zadeva red in pospravljanje stanovanja sem dokaj stroga. Potrudim se, kolikor mi nori ritem vsakdana dopušča, vendar se trudim, da ne bi bila suženj lastnega doma. Vsako soboto imam mini generalno čiščenje, kamor spada brisanje prahu, sesanje, pomivanje tal, preobleči in prezračiti je potrebno posteljnino, drgniti kopalnico, oprati perilo in na koncu še kaj zlikati. A ob dobri glasbi še tako neljubo delo postane prijetno ali vsaj hitreje mine. Sicer pa imamo dvakrat na leto generalno čiščenje, ki nastopi pred veliko nočjo in božičem. Takrat mi ne uide niti en prahec, saj imam ob sebi strokovno pomoč v podobi moje mami."