saso27

Pomešali smo pojme,
so napačno nas učili,
nikdar zares vodili,
nikdar zares Ljubili.

Nesrečna ljubezen
le-ta ne obstaja,
le srca nezrela,
ki ljubiti ne znajo.

Ljubezen je ena,
se ne deli,
vedno je srečna,
nikdar ne boli.

vanilija76

S pogledom drsim skozi zarošeno okno mestnega avtobusa. Peljem se skozi mesto, ki ga zelo dobro poznam, obiskujem ga vsak dan in vedno znova razmišljam o tistih lepih stvareh. O najinih trenutkih. O trenutkih sreče, veselja in strasti. A vedno, kadar koli začnem besede s črnim keramikom prelivati na papir, v grlu začutim tisto grenkobo. Cmok, ki ovira moje besede, da bi brez zadržkov planile na dan. Nikakor se ne morem znebiti občutkov, da tega le ne smem zapisati. Ker to je pač tabu. Nekaj neetičnega, čisto nesprejemljivega za navadne ljudi! Za ljudi, ki ne vedo, kaj je ljubezen. Ampak, ali jaz sploh vem, kaj je to? Ja, vem! Zato, ker jo čutim na vsakem koraku, na vsaki pedi in vsako sekundo mojega enoličnega življenja. Vsako minuto v meni vre nemir, nemir tvojih dehtečih rok na mojem vročem telesu. Drsijo po mojih kolenih, više in više ...  zdrsnejo pod majico in moje celice ponorijo. Ne vedo več ne kam ne kako, dogajajo se trki atomov ... Adrenalin v krvi je prerasel magično mejo in že presega možen maksimum.
Takšni občutki mi dajejo zavest, da te imam neznansko rada. Zavest, s katero vsako jutro z nasmehom na obrazu stopim v nov dan, ga preživim, in ko moje utrujene veke zaprejo oči, zopet mislim na tvoje dotike. Dotike poželenja, težo tvojega telesa na mojem, dehtenje najinih spojenih teles in bit najinih src. Vsak večer me v sanje pospremi tvoj glas, ki mi šepeta o čisto navadnih rečeh ... a iz tvojih ust zvenijo tako mogočno ... tako veličastno in tako sladko, pred očmi imam tvoje lepe ... Ne morem pozabiti tvojih zamegljenih pogledov, ki ti v očeh rišejo zamegljene občutke strasti in poželenja. Rahlo razmaknjene ustnice kar kličejo po nežnih poljubih. Tvoji pogledi božajo moje nemirno telo in me zapeljejo v sprostitveni spanec.

jul28

Po vseh teh letih stoji spet pred menoj,
drugače me gleda, vem – ni več moj.
Pa vendar oči ga kmalu izdajo,
njegovo srce me ima še vedno rado.

Približa se mi, me nežno objame,
moje srce ponovno prevzame.
Želim si, da me nikoli ne izpusti,
a vseeno proč od mene zbeži.

Še enkrat otožno ga pogledam v oči,
pogled se obema od solz zamegli.
Podam mu roko in vprašam "zakaj?",
mi ne pove, se obrne nazaj.

V njegovem naročju se pojavi otrok,
takoj izvem odgovor, gre mi na jok.
Zazrem se v nedolžne otroške oči,
jih ne morem kriviti za srce, ki trpi.

Podpisane izvode boste nagrajenci prejeli po pošti, svoje podatke; ime, priimek, naslov in davčno številko pa prosim javite na elektronski naslov zadovoljna@pop-tv.si.