Naja, nedavno ste zmagali na svetovnem prvenstvu v bodibildingu v Portorožu v kategoriji miss Fitness Model. Je to vaša prva tovrstna lovorika?

Ni prva, dvakrat sem bila že državna prvakinja, zdaj pa sem zmagala na svetovnem prvenstvu v kategoriji miss Fitness Model ter na Maximum Open v kategoriji bikini nad 163 centimetrov. S tekmovanji se sicer ukvarjam šele eno leto.

Kdaj ste začeli ukvarjati s fitnesom in kaj vas je tako pritegnilo pri tem športu?

Začela sem pred osmimi leti in v tem uživam, ker me sprošča, všeč mi je tudi, da lahko z njim izoblikujem svoje telo, to mi je fascinantno in zaradi tega sem se tudi odločila, da želim biti osebna trenerka, ker me to zelo zanima. Enostavno dobro se počutim na fitnesu.

Zakaj ste se potem odločili, da greste s fitnesa še korak naprej v bodibilding?

Ne vem, toliko časa sem bila v tem, da sem želela nekje pokazati rezultate, dosežek. V tem sem se pač našla.

Menda ste imeli težave z motnjami hranjenja. Nam lahko zaupate svojo zgodbo?

Začelo se je pri 17 letih. Imela sem anoreksijo in zelo težko sem se rešila iz njenih krempljev, potrebovala sem kar nekaj časa. Bila sem tudi hospitalizirana, dober mesec sem preživela v bolnišnici na prisilnem hranjenju. Težko sem dojela, da bom morala jesti, če bom želela preživeti. Tudi ko sem se vrnila domov, nisem vedela kako naprej, zato sem najela osebnega trenerja, ki mi je sestavil jedilnik in vadbeni načrt, da bi se lažje vrnila v normalno življenje. Želela sem imeti čvrsto telo, nisem se želela zrediti tako, da bi mi šlo vse v maščobo, ampak v mišice. Takrat sem v bistvu začela s fitnesom.

Kdaj ste se potem rešili anoreksije?

V bistvu sem dolgo trenirala, preden sem dojela, da mišic ne dobiš samo s treningom, ampak moraš tudi jesti. Kar nekaj časa sem samo trenirala, a nisem jedla. Ko sem ugotovila, da bom za želeno postavo morala normalno jesti, se je vse obrnilo na bolje.

Kaj ste se iz te izkušnje naučili in kaj bi morda sporočili dekletom, ki se srečujejo s podobnim problemom?

Najprej to, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Včasih moraš iti skozi težka obdobja, da uspeš. Želim si, da bi dekleta vedela, da je škoda časa za životarjenje in ukvarjanje z nepomembnimi težavami. Raje naj se usmerijo v nekaj koristnega, naj delajo to, kar jih veseli, naj najdejo smisel v tem in se držijo svojih ciljev. Biti zelo suh ni lepo, veliko lepše je videti športna postava, a za to je treba jesti.

Dobite kdaj občutek, da se vas moški bojijo zaradi mišic oz. se počutijo ogrožene v vaši družbi?

(smeh) Jaz še nisem v taki kategoriji, da bi se fantje lahko ob meni počutili ogrožene. Moji kategoriji sta fitness model in bikini, pri katerih je zaželena ženstvena postava, tako da ni krize. Se mi zdi, da fantje radi pogledajo tako telo.

Ste samski?

Ne, imam fanta.

Kako on gleda na to?

Seveda mu je všeč, kar počnem. Sam ne tekmuje, a redno obiskuje fitnes in trenira.

Koliko na dan vi trenirate za svojo postavo?

Uro in pol štirikrat na teden. Sicer delam tudi kot osebna trenerka, tako da večino časa preživim v fitnesu. To je to, kar želim početi.

Kaj bi odgovorili tistim, ki pravijo, da je bodibilding moški šport?

Sploh ne! Bodibilding je zelo splošen pojem, v katerem se skriva veliko kategorij. Ob omembi bodibildinga vsi takoj pomislimo na ogromne mišičaste moške, a ni nujno tako. Tudi na tekmovanjih za moške so imeli recimo zdaj na Maximum Opnu novo kategorijo "athletic physic", pri čemer so moški videti kot tisti z naslovnice, atletski pač, a ne nujno "ogromni". Z novimi kategorijami predstavljajo drugačen bodibilding, na tekmo pa lahko pride in se pokaže kdor koli, ki deluje športno.