Želijo si na vrh

Rezultati raziskave, ki jo je nedavno opravila neprofitna organizacija Center for Talent Innovation iz New Yorka, so pokazali, da ambicije in strmenje k poslovnemu uspehu žensk iz držav skupine BRICS že presegajo ambicije in poslovne uspehe žensk v razvitem zahodnem svetu. Kar 76 odstotkov Kitajk, 80 odstotkov Brazilk in celo 86 odstotkov Indijk naj bi si tako vztrajno in neumorno prizadevalo uspeti v poslovnem svetu. V ZDA naj bi bilo tako ambicioznih "le" 52 odstotkov posameznic. Več kot 80 odstotkov Brazilk, Rusinj in Indijk naj bi oboževalo svojo službo, v ZDA je takih še vedno visokih 70 odstotkov žensk, v evropskih državah pa je odstotek še veliko nižji.

Kljub spodbudnim statističnim podatkom ženske iz držav v razvoju svoje poklicne ambicije vse prevečkrat žrtvujejo na račun družine, ki je v večini teh kultur globoko zakoreninjena družbena vrednota. Vzgajanje in skrb za otroke je tudi v ZDA in zahodni Evropi eden najpogostejših "ubijalcev" kariere žensk, a v državah v razvoju to niti približno ni ovira na poti na vrh. Starši v teh deželah običajno živijo nedaleč stran od svojih otrok in so jim pripravljeni pomagati v gospodinjstvu ter radi popazijo na vnuke. Če starih staršev ni v bližini, si lahko družina za malo denarja najame varuško in gospodinjsko pomočnico, te so na voljo na vsakem koraku, in to po ugodni ceni.

Kje je torej težava?

Ženske v državah BRICS se morajo spopadati z vrsto družbenih pritiskov, katerih tarče postanejo, ko se poročijo. Ti pritiski se z vsakim povečanjem družine le še stopnjujejo in postanejo tako rekoč nevzdržni, ko stari starši, ki bi lahko pazili na svoje vnuke, ostarijo. Skrb za starejše je tempirana bomba, ki vztrajno tiktaka, še posebej v deželah, v katerih je nega ostarelih staršev ena osrednjih nalog hčera. Če stari starši po eni strani radi popazijo na vnuke in tako hčerkam ali snaham omogočijo gradnjo kariere, je treba upoštevati dejstvo, da pri določeni starosti niso več sposobni skrbeti niti sami zase, kaj šele za nagajive vnuke. Prav zato je skrb vzbujajoča napoved svetovnih demografskih projekcij, ki kažejo, da se bo v naslednjih letih delež starejših od 60 let močno povečal. Ta dramatični premik bo najbolj negativno vplival prav na karierno usmerjene poslovne ženske iz držav v razvoju, stare med 30 in 45 let. Če se torej ženske v teh državah karieri ne bodo odrekle zaradi otrok, se ji bodo morale odpovedati zato, ker bodo morale skrbeti za ostarele starše. Gre za neke vrste dolžnost hčera do svojih staršev, ki je v državah BRICS zelo obvezujoča, še posebej v Indiji in na Kitajskem.

Čeprav se je status žensk v državah BRICS v zadnjih dveh desetletjih močno izboljšal, pa spol še vedno ostaja osrednji argument pristranskosti, s katerim se mora na delovnem mestu spopasti marsikatera predstavnica ženskega spola. Najpogostejše vrste pristranskosti naj bi vključevale tradicionalne stereotipe o ženskih sposobnostih in njihovi zavzetosti za delo. Anketa, ki jo je pred opravila organizacija Center for Talent Innovation, je razkrila, da v Indiji in na Kitajskem več kot 25 odstotkov vprašanih meni, da žensk zaradi njihovega spola na delovnem mestu ne obravnavajo enakovredno moškim kolegom. V Indiji to mnenje deli celo 45 odstotkov anketiranih. Več kot polovica izobraženih žensk v Indiji in skorajda polovica njihovih kolegic na Kitajskem se mora spopadati s hudimi predsodki, ki jih ovirajo na njihovi poti do uspeha ali jih celo pripravijo do tega, da se poslovnim ciljem odpovejo. Izjema je Rusija, ki je s svojo komunistično zapuščino poskrbela za boljšo integracijo žensk na trg dela kot druge države v razvoju. Sreča v nesreči je, da se tudi precejšen delež anketiranih moških strinja, da so ženske v delovnem procesu obravnavane nepošteno.

Žena naj bo doma!

Globoko zakoreninjeni predsodki lahko močno vplivajo na kariero ženske v različnih pogledih in na različne načine: od omejevanja pristojnosti do slabšega plačila za enako delo in celo kazni za koriščenje porodniškega dopusta. Delodajalci, ki želijo kar najbolj izkoristiti svoj potencial, ne bodo zaposlili ženske, saj so prepričani, da bi ta utegnila zaradi družinskih obveznosti veliko manjkati z delovnega mesta. Predstavnice nežnejšega spola se morajo prav tako vsakodnevno spopadati s kulturno pogojenimi stereotipi, ki jih močno ovirajo pri njihovih ambicijah. Veliko Brazilk, Indijk in Kitajk bi po podatkih ameriškega centra za inovativnost rado sodelovalo pri sklepanju mednarodnih poslov. Verjamejo namreč, da bi tako hitreje in lažje napredovale in bi lahko pokazale svoj potencial. A ker se v teh kulturah od žensk pričakuje, da ostanejo doma in skrbijo za dom in družino ter dajo možu in otrokom prednost pred lastno kariero, morajo večinoma popustiti in pozabiti na svoje poslovne ambicije.

Ženskam, ki so odraščale v kulturah, v katerih so jih zapirali med štiri stene in jih podrejali moškim članom družine, močno primanjkuje samozavesti. Tem posameznicam družba še danes narekuje temeljne življenjske naloge, zanemarja pa njihove osebne želje in ambicije. Veliko žensk se zaradi teh kulturno pogojenih ovir počuti neuporabnih, občutek pa še dodatno krepi dejstvo, da v svojem okolju nimajo starejših kolegic, po katerih bi se lahko zgledovale. Dejstvo je, da nimajo vzornic, ki bi jih spodbujale na trnovi poti do poslovnega uspeha. Nimajo mentoric in mecenk, ki bi jih usposobile za vodilne položaje. Te ženske vse glasneje tožijo, kako željne so izdatnejše podpore vseh vrst s strani delodajalcev in kako zelo bi jim koristili tečaji, ki bi jim pomagali premakniti se s točke nič in predreti lupino, v katere so jih stlačile kulturne vrednote. Svetovni ekonomisti in strokovnjaki na področju poslovnih ved so prepričani, da lahko ženske iz držav v razvoju s svojim zagonom in željo po uspehu navdihnejo tudi kolegice in kolege iz razvitega sveta. Prepričani so, da si bodo podjetja le z ustvarjanjem delovnega procesa in praks, ki bodo ambicioznim in izobraženim ženskam omogočale, da uspejo, lahko zagotovila dolgoročen uspeh.