Podlegla strelom neznanca

20. junija 2009 ob 18.30 je Neda sedela v svojem avtomobilu v gneči na aveniji Kargar v Teheranu. Skupaj s štirimi osebami, ena od teh je bil eden njen učitelj glasbe, se je odpravljala na proteste proti iranskemu režimu. Ker klimatsko hlajenje v avtomobilu ni delalo, je ustavila avto nedaleč od kraja protestov ter izstopila iz avtomobila, da bi se ohladila. Stala je in opazovala proteste, ko se je nenadoma zgrudila. Ustrelili so jo v prsni koš. Kot je potem videti na posnetku, ji je priskočil na pomoč zdravnik ter številni drugi, ki so bili v množici.

Iranske oblasti so dogodek zanikale

Posnetek se je kmalu po Nedini smrti kot blisk razširil po spletu, predvajali so ga številni svetovni mediji, iranski mediji, ki so pod nadzorom oblasti, pa so dogodek zamolčali oziroma si izmišljali številne laži. Oblasti so skušale minimalizirati dogodek, tako je iranska tiskovna agencija najprej poročala o tem, da Neda sploh ni mrtva, ampak da je v Grčiji in popolnoma zdrava. Nato je iranski veleposlanik v Mehiki dejal, da jo je umorila Cia. Iranski mediji so se razpisali celo o tem, da je Nedo ustrelil BBCjev dopisnik v Iranu, pa da je posnetek prevara. Laži so se kar vrstile. Toda bolj kot so iranske oblasti skušale njeno ime spraviti v pozabo, bolj je to odmevalo širom po svetu.

Tvegano snemanje dokumentarnega filma

Leto dni po njeni smrti se je ameriška televizijska mreža HBO odločila spoznati, kdo je bila Neda in javnosti pojasniti, v kakšnem okolju je živela. Ni bilo lahko začeti, saj tujim novinarjem vstop v državo ni dovoljen, pri HBO pa so želeli priti v stik z njeno družino. Uspelo jim je najti iranskega novinarja, ki je bil pripravljen sodelovati z njimi in s tem tvegati. Kmalu mu je uspelo pridobiti zaupanje Nedine družine ter z njimi narediti intervju. Tako je nastalo pričevanje o tem, kdo je bilo dekle, ki je danes simbol boja proti zatiranju.

Rojena upornica

Neda Agha-Soltan je srednja od treh otrok, odraščala je v družini srednjega razreda. Študirala je islamske teologije in filozofije. Njena mati pripoveduje o deklici, ki je že zgodaj kazala, da bo upornica, že kot triletni otrok ni sprejemala nadzora, v šoli se je borila za to, da ji ne bi bilo treba nosti čadorja, tipičnega iranskega oblačila za ženske, ki jo pokriva od glave do prstov na nogah, odkrite so lahko le roke in del ali celoten obraz. In v tem boju je uspela, Neda je bila prvo dekle na njeni šoli, ki ji ni bilo treba nositi čadorja. Bila je odkrita do vseh, rada je povedala to, kar si je mislila, pripoveduje njena mati. Njena sestra se je spominja z nasmehom na obrazu, saj pravi, da se je vedno smejala. Ter da je bila pogumna oseba, ki ji ni bilo treba lagati.

Neda je imela za sabo grenko izkušnjo ločitve, saj je po besedah njene družine svojega nekdanjega moža še vedno ljubila. Poročila se je namreč z Amirjem, svojo dolgoletno ljubeznijo, vendar so bile med njima družbene in kulturne razlike prevelike in njun zakon tega ni zdržal.

Želela si je za vedno odpotovati

Rada je potovala in je tudi varčevala, da bi lahko s prijatelji odpotovala v Dubaj, na Tajsko in v Turčijo. Učila se je turškega jezika in dva meseca pred svojo smrtjo je spoznala svojega zaročenca, turškega fotoreporterja, ki je delal v Teheranu. Delala je kot turistična vodička, v Turčiji je uživala, ker se je lahko oblačila in obnašala, kot je sama želela. V Iranu pa se je počutila ujeta med štiri stene, prav zaradi tega je sanjala o življenju zunaj rodne dežele.

Veselo dekle, ki je želelo vedeti več

Oboževala je glasbo, predvsem pop, in arabski ples. Neda si je želala postati pevka, petja in igranja se je učila na zasebnih urah. Učila se je igranja violine ter klavirja. Bila je ženska, ki je rada bila lepa, za svojo postavo je skrbela v fitnesu, držala se je tudi diete. Rada se je lepo oblačila, poslušala glasbo in brala knjige, kot je Siddharta Hermana Hesseja ter Zadnja Kristusova skušnjava. Neda je bila dekle, ki si je želela veliko vedeti. Sanjala je o zvezi, v kateri bi lahko dajala ljubezen in ljubezen v enaki meri tudi dobivala nazaj, pripoveduje njena sestra. Nedin brat se ni ostrigel in obril od njene smrti. Pove, da se Neda ni mogla sprijazniti s tem, da so bile ženske v Iranu manjvredne, da ne morejo živeti kot ljudje, da ni mogla svobodno ven. Pogum svoje hčere je razumel tudi njen oče, prav zaradi njenega poguma in odločnosti jo je spoštoval.

Izkrvavela je v eni minuti

V dokumentarnem filmu njena mati opisuje tudi zadnji Nedin dan, ko je odšla na proteste. Rotila jo je, naj se vrne domov, naj ne tvega življenja. A Neda je bila odločena. Zdravnik, ki ji je pomagal ob smrti, opisuje, da je bila zelo aktivna, da je vpila protivladna gesla. Bila je pogumna mlada ženska, pripoveduje, zato jo je tudi opazil. Potem pa se je začel napad policije. Vsi so bežali stran od kraja protestov, Neda je tekla ob njem, ko je zaslišal strele. Ozrl se je in zagledal Nedo, ki je stala kakšen meter od njega, ''gledala je z začudenjem, presenečenjem, kri ji je pritekla iz prsnega koša.“ Zdravnik meni, da so jo ustrelili v aorto, zaradi česar ji ni bilo več pomoči. ''V minuti je izkrvavela, oči so izgubile lesk, njeno srce je prenehalo biti. Nehala je dihati, vedel sem, da je mrtva.“ Njen učitelj glasbe ni želel verjeti grozljivi novici, s pomočjo drugih moških jo je naložil v neki avtomobil in odšli so po pomoč.

Nihče ni odgovarjal

Takrat je zdravnik tudi videl in slišal, kako so ljudje napadli nekoga, ki je vpil: ''Nisem je želel ubiti!“ Slekli so mu srajco, ga pretepali, nekateri so ga po pripovedovanju zdravnika hoteli linčati. Vendar so se ljudje bali posledic, tako da so ga izpustili, vendar so mu vzeli osebne dokumente. Vendar do danes za Nedino smrt ni še nihče odgovarjal. Nedin oče je prepričan, da morilca nikoli ne bodo našli, ker je po njegovem prepričanju moril predstavnik vladne strani. Nedo so pokopali dan po njeni smrti, vendar so oblasti prepovedale kateremu koli imamu, da bi izpeljal verski obred. Po mnenji mnogih so s tem oblasti pokazale, da so vpletene v njeno smrt in so želele, da bi njeno ime čim prej šlo v pozabo. A kot kaže, se to ne bo zgodilo.

Celoten dokumentarni film si je mogoče pogledati na YouTubeu.