Kaj je bil vzrok, da ste se odločile sodelovati v Kmetiji: zaradi želje po zmagi ali zaradi medijske prepoznavnosti?

Veronika: Prijavila sem se zato, ker, dobesedno, nisem imela česa početi, iz dolgčasa. Ciljala sem na zmago in, kar se mene tiče, sem jo tudi osvojila. Ker pet tisoč evrov, ki so mi jih ponudili za odstop, je zame zmaga.

Anka: Po navadi grem konec tedna zvečer v družbo, en petek pa sem ostala doma in sem brskala po internetu ter se čisto po naključju prijavila. Ni mi žal, saj je bila to nepozabna in enkratna izkušnja. Ena takšna izkušnja je sicer po moje dovolj.

Simona: Želela sem malo zamenjati okolje, spoznati nove ljudi, poleg vsega pa sem firbec in me je zanimalo, kako je iz prve roke izkusiti življenje na kmetiji. Upam pa, da bom s pomočjo medijske prepoznavnosti uspela najti kakšno pametno službo.

Kdo bi po vašem mnenju še moral predčasno zapustiti Kmetijo?

Veronika: Gorana bi vrgla ven, ker najbolj igra od vseh.

Anka: Kdor koli bo zmagal, mu privoščim prisluženi denar. Vem, da ga bom tudi jaz zaslužila, vendar na drugačen način.

Simona: Zmage ne privoščim Goranu, ker se mi zdi, da ni igral poštene igre. Si pa želim, da bi zmagal Sergej, ker mi je bil najbolj v oporo.

Kaj je bilo od vsega najtežje na Kmetiji?

Veronika: Zame je bilo najtežje uporabljati wc na štrbunk in prenašati mišje sostanovalce.

Anka: Težko sem se privajala na drugačne značaje sostanovalcev. ''Zafnanih'' babnic, katerih sem se pred prihodom bala, pa, hvala bogu, ni bilo.

Simona: Spanje na mrzlem skednju je bilo zame najtežje. Ker sem se kasneje vključila v oddajo, sem se zelo težko vključila v življenje na kmetiji. Kot veste, sem vstopila v Kmetijo kot rezerva in sem zato potrebovala kar dva tedna, da so me sprejeli.

Veronika: Ponosna sem, da pred kamerami nisem igrala, tudi sama sem kdaj rignila. (smeh) Predvsem pa sem se odločila ohraniti svoje koroško narečje, tudi za ceno tega, da me nihče ne bi razumel.

Anka: Od začetka sicer nisem bila sproščena, sčasoma pa vedno bolj. Sem, kakršna sem, rigam, prdim, preklinjam – tudi iz dobre volje. Mislim, da bi imeli tudi tisti, ki nas sedaj zaradi tega obsojajo, ob hrani, kakršna je bila kmetiji, težave s prebavo.

Simona: Nihče ni popoln, vsi imamo boljše in slabše lastnosti. Včasih odreagiram – za nekatere – morda na čuden način, ampak tako čutim in mi zaradi tega ni nikoli žal.

Spolnost je nekaj intimnega. Pa vendar se dogaja, da nekateri udeleženci seksajo tudi pred javnostjo. Kako gledate na to?

Simona: Sem v resni zvezi in ne bi nikoli spolno občevala v javnosti, prav tako se ne bi slekla, četudi za umetniške fotografije.

Veronika: Davor sicer razglaša, da sva spolno občevala na kmetiji, toda to je zraslo na njegovem zelniku. Jaz nisem seksala z nobenim!

Anka: Sem sicer še sveže zaljubljena, pa vendar nisem človek, ki bi se slačil in spolno občeval v javnosti. Razumem, da nekateri to počnejo z namenom, vendar mene na kmetiji ne bi mogel nihče prepričati v tovrstna dejanja, četudi bi bila samska.

Kmetija vam je prinesla medijsko prepoznavnost, kako jo občutite v vsakdanjem življenju?

Veronika: Nič se ni spremenilo. Žal se moram še vedno učiti in hoditi na predavanja.(smeh) Pa tudi sicer menim, da resničnostni šov sam po sebi ne prinese prave slave.

Anka: Odkar sem izstopila iz Kmetije, doživljam le pozitivne odzive. Najbolj prisrčni so otroci, ki me srečujejo in ne upajo pristopiti, pa “cukajo” svoje starše za rokav: “Glej, glej, to je pa tista iz Kmetije!”

Simona: Malce čuden občutek je, ker te ljudje povsod opazujejo, celo med malico.

Življenje na kmetiji vam tudi sicer ni tuje. Pa bi se odločile preživeti življenje na kmetiji?

Veronika: Življenje na kmetiji je naporno, tako psihično kot fizično, živali so nenehno lačne, praznikov ni. Zato ne bi živela na kmetiji, razen če bi bila nuja. Če bi spoznala fanta, ki bi si to želel, potem bi se prilagodila. Trenutno se s polno paro posvečam študiju na visoki zdravstveni šoli in upam, da ga bom kmalu tudi končala.

Anka: Sem pravo kmečko dekle. Če ne bi živela na kmetiji, bi mi bilo dolgčas. Če ne drugega, bom imela za kljuko vhodnih vrat privezano vsaj eno ovco, da mi bo “blejala” pod oknom. Moj cilj je sicer končati študij zdravstvene nege. Zaradi Kmetije sem zamudila vpis v 2. letnik, zato letos pavziram, naslednje leto pa pridno naprej.

Simona: Živim na kmetiji, zato vem, da je za to potrebnega veliko časa in ljudi; sebe si ne predstavljam v tem ''poklicu''. Moj cilj je diploma iz ekonomije, upam, da bom diplomirala prihodnje leto. Potem pa bi rada za nekaj mesecev odšla v tujino, kjer bi rada izpopolnila znanje tujega jezika. Se bom pa vedno z veseljem vračala domov k svojim konjem.