Vozovnica do svobode

Zakonca Dorothy in John Peckham sta leta 1979 križarila med  Havajskimi otoki. Čas sta si zapolnila s pisanjem sporočil, te sta vtaknila v steklenice šampanjca, ki sta jih metala v morje. V sporočilu sta tistega, ki bi pošiljko našel, prosila, naj jima piše nazaj. In res se je to zgodilo. Čez štiri leta, na Johnov sedemdeseti rojstni dan, sta dobila pismo. Oglasil se jima je Hoa Van Nguyen, nekdanji vojak vietnamske vojske, ki je skupaj z bratom našel steklenico petnajst kilometrov od obale tajvanske province Songkhla. V majhnem čolnu sta bežala pred komunističnim režimom v Vietnamu. Sporočilo jima je dalo novo upanje, saj sta čutila, da so bile njune molitve uslišane. Peckhamova pa sta bila šokirana, saj je njuna steklenica prepotovala več kot 10-tisoč kilometrov, predem sta jo Vietnamca našla.

Peckhamova sta si s Hoo dopisovala, veselila sta se skupaj z njim, ko jima je poslal fotografijo s svoje poroke, pa ko je postal oče. Predvsem pa sta mu želela pomagati pri njegovi želji, da bi svoji družini omogočil kar najlepše življenje. Tako sta mu rade volje pomagala, ko je izrazil željo, da bi se z družino preselil v ZDA. In leta 1985 sta se dve družini srečali, ko je letalo iz Tajske pristalo v Los Angelesu, ki je postal novi dom družine iz Vietnama.

Vojak, ki jih varuje

Joshu Bakerju je bilo 10 let, ko je v kuhinjsko korito stresel celotno vsebino stekleničke vaniljevega ekstrakta. Potem je napisal sporočilo: ''Ime mi je Josh Baker. Star sem 10 let. Če najdete to sporočilo, ga dajte v časopise. Danes je 16. april 1995.'' Listek je dal v prazno stekleničko in vse skupaj zalučal v Belo jezero v Wisconsinu.

Življenje je teklo dalje, po srednji šoli je Josh odšel k marincem. Poslali so ga v Irak, kjer je preživel vse nevarnosti ter se varno vrnil domov. Toda kmalu po vrnitvi je Josh umrl v prometni nesreči. Njegova družina je bila obupana. Nekaj mesecev po njegovi smrti sta se Josheva prijatelja Steve Lieder in Robert Duncan sprehajala ob obali Belega jezera. Na gladini jezera je plavalo nekaj svetlečega. Ko sta predmet izvlekla iz vode, sta ugotovila, da gre za stekleničko vaniljevega ekstrakta, v katerem je bil listek.

Za Joshevo družino je sporočilo v steklenici prišlo ravno v trenutku, ko je to najbolj potrebovala. Čutili so, kot da bi jim Josh sporočal, da je z njimi in jim poskuša olajšati težke trenutke. Bakersovi so sporočilo postavili na vidno mesto, tako da imajo občutek, kot da je Josh ves čas z njimi.

Dobri ribič

Ribič Steve Gowan je leta 1999 opazil, da se je nekaj ujelo v njegovo mrežo. Našel je zelo staro steklenico, ki je vsebovala dve pismi. Napisal ju je vojak Thomas Hughes, datum pa je bil 9. september 1914. V prvem pismu je prosil tistega, ki bi našel sporočilo, naj drugo pismo pošlje njegovi ženi Elizabeth. To je bilo nežno ljubezensko pismo, ki ga je svoji dragi ženi poslal, ko je odhajal na bojišče v Francijo na začetku prve svetovne vojne.

Najditelj je čutil odgovornost, da poskrbi, da pismo pride do doma, čeprav je predvideval, da gospa Hughes že dolgo ni več živa. Odločil se je najti njune potomce in kmalu ugotovil, da je hči Thomasa in Elizabeth Hughes še živa in živi na Novi Zelandiji.

Žal je Thomas umrl kmalu po tem, ko je poslal sporočili in ni nikoli več videl Elizabeth in svoje takrat dveletne hčerke Emily. Emily se svojega očeta ni spomnila, čeprav ji je mama veliko pripovedovala o njem. Zgodba je ganila časnik The New Zeland Post, pri katerem so Gowanu omogočili pot na Novo Zelandijo. Emily je predal steklenico s sporočiloma. Bila je srečna, saj ''sporočilo mojega očeta ni moglo priti domov, vse dokler ni ob pravem času prišel mimo pravi čoln s pravim ribičem.''

Laura Buxton, spoznaj Lauro Buxton

Sicer v tem primeru ne gre za zgodbo o sporočilu v steklenici, a nekako jo lahko spravimo zraven, sicer pa je tako lepa, da bi jo bilo škoda izpustiti.

Junija 2001 je desetletna deklica Laura Buxton v domačem kraju Stoke on Trent v zrak spustila rdeči balon, na katerega je napisala ''Prosim, vrnite Lauri Buxton.“ in zraven še svoj naslov. Nekaj tednov kasneje je kar 220 kilometrov stran v kraju Milton Lilbourne neki moški v živi meji, ki je ločevala njegovo kmetijo od sosedove, našel balon. Opazil je ime Laure Buxton in naslov ter balon takoj odnesel k sosedom. Pokazal ga je njihovi desetletni hčeri, ki ji je prav tako ime Laura Buxton.

Laura Buxton iz Milton Lilbourna je pisala prvi Lauri. Ker je bila zgodba sama po sebi neverjetna, sta se deklici odločili, da se morata srečati. A šele takrat so stvari postale resnično nenavadne.

Ko sta se Lauri srečali, sta bili enako oblečeni, v rožnati majici in kavbojkah. Bili sta enako visoki, to je bilo nenavadno zaradi tega, ker sta bili za svoja leta zelo visoke rasti. Imeli sta rjave lase in enako pričesko. Doma sta obe imeli tri leta starega črnega labradorca in sivega zajca. S seboj sta obe prinesli svojega morskega prašička, ki sta bila enake barve. Vse skupaj je bilo tako nenavadno, da se je zdelo, kot da sta dve Lauri Buxton ena oseba.

Nenavadne okoliščine njunega srečanja so ju močno povezale in sta še danes prijateljici. In ne verjameta, da je šlo zgolj za naključje.